Četrtek, 5. 4. 2007
miha
Po nekajletnem premoru je glasbena scena dočakala novo studijsko izdajo priznane Oaklandske metal zasedbe Machine Head, ki je v zadnjih letih nekako stala ob strani burnemu dogajanju na prizorišču trdo rockerske in metalske godbe. Skupina, ki se je v zadnjih petnajstih letih izražala predvsem z drugačno, sodobnejšo in tršo različico heavy metala, se je popolnoma odlepila od sicer neodločilnih vplivov tako imenovanega nu-metala, ki je predvsem v Združenih državah postal zelo solidno prodajno blago. (v celoti!)
* Po nekajletnem premoru je glasbena scena dočakala novo studijsko izdajo mogočne oaklandske metal zasedbe Machine Head, ki je v zadnjih letih nekako stala ob strani burnemu dogajanju na prizorišču trdo rockerske in metalske godbe. Skupina, ki se je v zadnjih petnajstih letih izražala predvsem z drugačno, sodobnejšo in tršo različico heavy metala, se je popolnoma odlepila od sicer neodločilnih vplivov tako imenovanega nu-metala, ki je predvsem v Združenih državah postal zelo solidno prodajno blago.
Zgodba Machine Head se je začela nenadno in sunkovito. Skupina je pomenila določeno novost na tedanji spreminjajoči se in rahlo usihajoči metalski sceni, ko so stari in okosteneli heavy metalski dinozavri počasi neslavno zapuščali odre ali se preusmerjali v bolj trendovske glasbene vode in ko se je odpiral prostor mnogim močnejšim in poskočnejšim bandom, kot so bili pozni Pantera ali Sepultura, kakor tudi nekaterim mejnim različicam z drugimi žanri oplemenitenega metala. Robert Flynn, kitarist in pevec, skratka nesporni frontman, je konec osemdesetih po krajši izkušnji v brezkompromisnem thrasherskem bandu Vio-lence, ki očitno ni imel srečnega konca, leta 1992 ustanovil tedaj širše zanimanje zbujajočo noviteto Machine Head, ki je po dveh začetnih ustvarjalnih letih izdala svoj izjemno vplivni prvenec »Burn My Eyes«. Ta je postal in ostal eden najbolj kultnih in čaščenih albumov globalne metal produkcije.
Kasneje je kolektiv Machine Head svojo ustvarjalno pot nadaljeval z manj odmevnimi poskusi, v komercialno varnejših vodah razraščajočega se nu-metala. Nobena plošča namreč ni več zapustila tako močnega pečata med ljubitelji trde godbe kakor prav prvenec. Morda še najbolj opažena tretja izdaja »The Burning Red« je tako lažje prodrla na play liste glasbenih televizij kakor v cd predvajalnike metalskih navdušencev, ki ponavadi nimajo posluha za tovrstne trendovske odmike od klasične metalske izraznosti.
Nastavke svoje trenutne glasbene kompleksnosti so fantje iz Oaklanda delno nakazali že na predhodnji plošči »Through the Ashes of Empire«, izdani pred slabimi tremi leti. Tokrat pa gredo Machine Head, ne ozirajoč se na žanrske omejitve, še dlje v svoji formalno prenovljeni ustvarjalnosti. Na najnovejšem izdelku, izdanem pred dobrim tednom, je slišati predvsem njihovo po prvencu najtežjo plat. Komadi tako niso več stereotipne štiriminutne viže z refreni in kitarskim solom, ampak tudi do deset minutni monumentalni komadi z mnogimi spremembami v svojih strukturah, bogatimi motivi ter neredkimi premišljeno speljanimi preskoki od divjih kitarskih žagarskih napadov do umirjenejših, rahlo melanholičnih odsekov.
Plošča »The Blackening« je bila tokrat producirana iz strani samega frontmana in nespornega vodje banda Roberta Flynna ob neizbežni pomoči studijskega mojstra Colina Richardsona, ki je izdelek tudi miksal. Naslovna pozno srednjeveška grafika, ki prikazuje figuro smrti, sedečo na kupu lobanj in obkroženo s simboli človeške minljivosti, napoveduje tudi mračnejše ter bolj premišljene tekstovne stvaritve, ki se ubadajo predvsem z opazovanjem in nebrzdano kritiko sodobne domače, to je ameriške družbe, izpovedane na bolj subtilen način, kakor so to počeli na preteklih izdajah. Šesti studijski album se tako ponaša z zavidljivo raznolikostjo in obenem maratonsko dolžino vsaj polovice komadov, ki tokrat najbolj očitno v celotni zgodovini banda lahko stojijo povsem sami zase, kot zaključene celote, ob tem pa nikakor ne odstopajo od glasbenega koncepta celotne plošče. Vse več je melodičnih pasaž, izvirajočih iz zibelke zgodnejšega heavy metala, ki se mnogokrat pomešajo s surovim zvokom nezgrešljivih Machine Head kitar. Natančna ritem sekcija je z leti vse bolj učinkovita, medtem ko vokalne sposobnosti Roba Flynna segajo od brutalnih krulečih napadov do sofisticiranega večglasnega prepevanja. Za nameček so fantje novim osmim avtorskim komadom dodali še dokaj zvesto, a zvočno surovejšo verzijo nebrzdanega thrasherskega hita Metallice »Battery«.
Tako je plošča »The Blackening« nekakšna napoved nove, glasbeno progresivne ere z okrepljeno ustvarjalno močjo prežetih Machine Head, ki so tokrat uspeli ustvariti izdelek, ki bi ga lahko mirne duše okarakterizirali preprosto kot kakovosten sodobni heavy metal. Le-ta bi pač moral nekako tako zveneti. »The Blackening« je tako za najširšo metalsko publiko precej kompleksna plošča, ki s trenutnimi trendi prepojenega metala nima prav dosti opraviti, vendar je nedvomno pika na i za vse godbene sladokusce. Prav odmaknjenost od klišejev daje novim Machine Head izjemno relevantnost in dodatno vrednost, ki seže daleč čez metalsko žanrsko dvorišče.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>