Začetek letošnje pomladi je Beograjsko kulturno dogajanje zaznamoval 54. festival dokumentarnega in kratkega filma. Festival, obenem tudi najstarejši festival dokumentarcev na širšem evropskem prostoru, je potekal od tridesetega marca do četrtega aprila pod geslom »Kokice redijo – za kratke filme malo kokic!«. Festivalski žiriji je predsedoval in festival tudi otvoril, Karpo Godina, oziroma Karpo Ačimović Godina, kot se ga je na festivalu brez izjeme naslavljalo.

Tekom festivala smo si lahko ogledali dva daljša dokumentarca »Ram za nekoliko sata«, film o Karpu Ačimović Godini, in pa film »Gledališka žival – Portret Dušana Jovanovića«, ki sta v pripovedovanju o nastanku balkanske filmske zgodbe v proces umestila tudi slovenski prostor.

Ker gre že četrtič zapored za mednarodni festival, je izbor dokumentarcev in kratkih igranih filmov pomenil raznolik in tematsko bogat pregled izdelkov. Če se ne upremo skušnjavi in beograjski festival za trenutek primerjamo z ljubljanskim, v oči najbolj zbodeta število obiskovalcev in pa pokritost domače produkcije. Medtem ko v ljubljanski Cankarjev dom najbrž večinoma po naključju zaide le nekaj deset navdušencev, pa so, predvsem večerne projekcije, največkrat resda srbskih del, v Beogradu nabito polne.

Glede zastopanosti domačih ustvarjalcev pa ne moremo prezreti dejstva o neprimerljivosti Srbije in Slovenije v smislu velikosti. A če se osredotočimo na tehnično izvirnost in tematsko aktualnost, bi se z veseljem pozvalo Slovenske izdelovalce k glasnejšemu in mogoče tudi nekoliko bolj osebnemu pristopu k izbiri tematik in njihovi predstavitvi.

V tem kontekstu velja omeniti dokumentarni film z naslovom »Planeta BIGZ«. To je zgodba o ogromni beograjski stavbi, nastali pred drugo svetovno vojno, znani kot BIGZ. V BIGZu se je do devedesetih nahajala največja srbska založniška hiša, od sredine devedesetih pa se pisarne, ki sicer zaradi dotrajanosti ne bi služile nikomur, za razumne cene oddaja umetnikom, ki imajo tam svoje ateljeje in mir pred preobčutljivimi sosedi. To se je BIGZu sicer zgodilo zaradi specifičnih okoliščin pomanjkanja sredstev mesta Beograd za obnovo te ogromne rumene stavbe, ki naj bi jo v kratkem s tujim kapitalom preuredili v super luksuzen beograjski hotel. A vseeno zgodba stavbe BIGZ lahko služi kot ena izmed možnih rešitev, vrednih posnemanja v primerih, ko sta v ospredju nerazumevanje prestolnice za kulturno življenje perspektivnih mladih umetnikov.

Če se vrnemo k primerjavi ljubljanskega festivala z beograjskim, ne smemo spregledati dveh pomembnih razlik. Prvič gre v primeru beograjskega za star in že uveljavljen festival, drugič pa na njem niso zastopani zgolj dokumentarci, ampak tudi kratki igrani filmi. A kljub temu izgleda, kot da bi bili srbska javnost in ustvarjalnost toliko aktivnejši, kolikor bolj se zmanjšujeta njen življenski standard in ugled Srbije v mednarodnih očeh.

Zdi se, da srbskega, pogosto sicer stereotipnega, nacionalnega ponosa nič ne more izkoreniniti. Prav nasprotno, večji ko so pritiski nanj, bolj neomajen in nekako naraven postaja. Po nekaj izvrstnih kratkih dokumentarcih o položaju »generacije do trideset« v Srbiji po letu 2000, smo si zadnji dan festivala lahko pogledali še dva, ki bi v večini oči skorajda zagotovo bila označena kot nacionalistična. Gre za filma »Memento mori – Kosovo pogrom brez kraja« in za krajši dokumentarec »Poslednji vikend v Sarajevu«. Prvi, ki bi, resnici na ljubo zagotovo padel čez rešeto vseh selekcij festivalov dokumentarnih filmov, zelo pristransko opisuje že tolikokrat prežvečeno, pa zato nič manj sporno, zgodovino in usodo Kosova in Kosovskih srbov. Film se začne kot čisto običajen zgodovinski dokumentarec, ki se ga ne bi sramovala niti Discovery niti History chanel. Toda to kar sledi, je pretresljivo; v drugi polovici namreč, če vztrajamo v gledanju, opazujemo razmesarjene kosovske Srbe in grde grde kosovske Albance, nad vsem skupaj pa zdolgočaseno kao bdijo enote KFORJA.

V naslednjem filmu, »Poslednji vikend v Sarajevu« gre za pogled na pregon bosanskih Srbov iz Sarajeva. Pomeni manj krvav, a vseeno zopet pristranski pogled na balkanske sosedske odnose po razpadu Jugoslavije in odpre dilemo, kje je meja med nacionalizmom in pravico do samoobrambe.

Vprašanje na tem mestu je, v kolikšni meri dokumentarci z omenjeno tematiko spadajo ali ne spadajo na mednarodni festival takega formata. Vendar pa se v odgovor nanj v okviru kulturne redakcije vseeno ne bomo spuščali, tudi zato ker so vsi ostali prikazani filmi pomenili toliko kvalitetnejše izdelke, kar se njihove izdelave in izbire tiče.

Festival se je zaključil v sredo zvečer. Za eno leto je zaprl svoja vrata in Beograd pustil v pričakovanju poletne vročine.

Pismo vam je pisala, Nina S.