Eden izmed kriterijev za prepoznavanje pravih otroških pravljic bi lahko bila njihova krutost: vse klasične zgodbe, namenjene vzgoji mladih duš v krepostne odrasle, so polne prizorov krvavega nasilja, usodnih zapletov in krutih krivic.
Vzemite za primer žalobne podtone nekaterih Andersenovih pravljic, sočno krutost junakov iz pravljic bratov Grimm, radostno zlobo gospoda Puncha ali meseno izživljanje hudičev nad grešnimi dušami iz kakšne prave slovenske štorije.
Prav tak, danes izumrl žanr bomo predstavili v današnji oddaji Cigule migule. Gre za fragment stare furlanske »ustrahovalnice« Juri po patoce tuli, poučne pesmi, s katero so starši nekoč strašili svoje otroke. Ohranjeno besedilo, ki ga je posnel tržaški etnomuzikolog in skladatelj Pavle Merkù, govori o Juriju, ki ob potoku nabira drva in ga med delom zamika pogača, ki jo nese s seboj. Ker jo začne jesti, na mesto da dokončal delo, si ne upa več domov. Domnevno interpretacijo celotne pesmi je Merkù nekoč zaupal glasbeniku Tomažu Rauchu, ki jo je priredil za slovensko folk-revival skupino Trinajsto prase. Danes bomo najprej prisluhnili kratkemu terenskemu posnetku iz Starmice v Furlaniji nato pa še posodobljeni verziji pesmi v Rauchovem aranžmaju, ki jo danes izvaja skupina Tolovaj Mataj.
Juri po patoce tuli (0:22) iz Pavle Merku: Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (Pizzicato, 2004)
Stara polkica/Juri po patoce tuli (3:41) iz Tolovaj Mataj: Stare in bradate (Sanje, 2003)
Oddajo je pripravil Peter Kus.