Ponedeljek, 9. 4. 2007
tadej
Tadej Droljc recenzira nastop avstralskega tria TRIOSK in domeče dvojice TILT v Menzi pri koritu ... (v celoti!)
* Pretekli mesec nas je vse ljubitelje jazz elektronike, veje novodobnega jazza, razveselila novica, da v domače kraje prihaja zasedba Triosk. Gre za relativno nov bend, ki je na sceni ravno toliko časa, da je s pospešenim korakom ujel vodilne izvajalce dotičnega žanra.
Do sedaj so izdali 3 albume , od tega enega s priznanim elektronkarjem, tudi "loop-jazzerjem", Janom Jelinekom. Na zadnji plošči, The Headlight Serenade, pa so se začeli prepuščati toplejšim vzgibom in tako bežno zapluli v vode rojakov The Necks. Karkoli v povezavi s temi avstralskimi čarovniki je seveda po diktatu njihovega uroka zanimivo, zato je bil ta koncert še toliko bolj pričakovan. Tu mislim predvsem na polje novih zvočnih možnosti, kot rezultat zvočnega pretoka iz rezervoarja zapuščine Necksov in nato uklona pri prehodu skozi lastno prizmo zasedbe Triosk.
Sobotni koncert je otvoril duet Tilt, ki ga sestavljata Tomaž Grom in Tao G. Vrhovec Stambolec. Grom je med drugim basist pri zasedbah Lolita , Alzheimer Trio, Vrhovec pa je študiran kompozitor elektronske glasbe. Skupaj igrata ze več let, povečano medijsko pozornost v zadnjem času pa jima je prinesla zadnja plošča in z njo povezana pozitivna kritika v svetovno priznani reviji The Wire.
Zvočni tokokrog dueta Tilt se začne pri basistu, čigar zvok je nato deležen digitalnega procesiranja Vrhovca, nakar se moduliran zvok zopet vrne k basistu in tako izzove njegov odgovor, nov pulz naslednjega kroga. Ta nima več svoje začetne točke, saj se zadeva prestavi v polje popačenih refleksij, dvorano izkrivljenih ogledal, kjer je v maniri improviziranega svobodnjaštva nesmiselno govoriti o kakršnemkoli zaporedju. Vendar koncert dueta Tilt ni vzpostavil nekega konsistentnega organizma znotraj hrupnega, kar gre pričakovati od take konceptualno zastavljene interakcijske osnove. Ves čas sem imel občutek, kot da gledam film, ki se ne sklada z napovednikom. Kajti namesto prepleta digatalnega in organskega je v glasbi zijala vrzel, ki je delovala kot nujna ločnica med obem sestavnima deloma celote. Vrzel je bila posledica tako igranja, kot zvočno nekompatibilne elektronike, ki je tako osnovna in osiromašena, da bi ji njeno mesto pripisal le v redukcionističnih elektronskih formah, ki samostojno stojijo v področju "manj je več" glasbe, ali pa se minimalistično puzajo v svetu akustičnega, kateremu tako puščajo velik izrazni prostor. Na koncertu Tilt pa je omenjena digitalna zvočnost zavzemala večinski del glasbe, katere ni reševal niti Gromov bas, ki je sicer odlično zvenel. Res pa je, da je samo zvočno procesiranje izvedeno v kompleksnem softwaru Max/Msp, kar pa ponuja možnost naslade v poznavalskih krogih. Sicer pa je bilo vse skupaj odigrano v maniri furijaste improvizacije, ki je mejila na hrupno, v tem šavju hrupa pa se je zapletla nit zavesti, kateri je bilo tako onemogočeno razpletanje v polju konceptualnega.
Triosk so se ob pogledu na Menzo pri Koritu, kjer se je odvijal koncert , odločili za ostrejši nastop. To smo tudi dobili. Prisotno je bilo ogromno improvizacije, ki se je začela pri ohlapnem odstopanju od komadov iz zadnje plošče in se nadalje razraščala v popolno spontanost. Tu se niso zadrževali le v obmnočju nežnejše sporadičnosti, saj so nam na začetku in na koncu nastopa postregli s poštenim štrikanjem. To je ena izmed najbolših stvari, za katere se lahko zahvalimo naši mali slovenski glasbeni sceni, saj le ta dopušča večjo sproščenost glasbenikov in posledično unikatnejše in nekonvencionalne glasbene dogodke.
Kot že rečeno so Triosk začeli v free jazz-erski maniri, kar se je izkazalo za njihovo šibko točko. Njihovo štrikanje je izpadlo dokaj prisiljeno, hkrati pa je delovalo kot prehod iz glasbe Tilt v čutnejše, za Triosk značilne sfere. Vendar pa je bil koncert, kar se tega tiče, pravo presenečenje. Intenzititeta njihove sanjavosti in načina improvizacije, ki koketira z na začetku omenjenimi The Necks, je na tem nastopu narasla preko vsakršne pričakovane mere. S tem, ko so se tako znatno oddaljili od oblik studijskih komadov, so seveda dobili ogromno pik, hkrati pa so s tem pošteno zapluli v glasbene vode, po novem sorodnikov, The Necks. To pa pomeni tudi vrednotenje na kritični lestvici, katere vrh določajo ravno omenjeni Avstralci. Iz tega vidika Triosk seveda ne morejo dobiti visoke ocene, saj so se izkazali kot odlični individualisti, v skupnem igranju pa precej zaostajajo za slišanimi kolektivnimi igralnimi zmožnostmi Necksov. Klub temu je bil večji del koncerta odličen. Nežno prepletanje elektronike, basa in bobnov je začinila še velika doza Rhoadsovega električnega klavirja, ki je v stilu Bohren und Der Club of Gore ponujal dozo sanjave melanholije. Navduševal je tudi bobnar, ki je z neverjetnim obvladovanjem metlic skrbel za pospešeno dinamiko sicer počasne glasbe. Hkrati pa je bil zelo kompatibilen z bobnom sorodnimi elektronskimi zvoki. Prisotna je bila tudi za njih neznačilna repetativnost, ki je komplementarno dopolnjevala njihov hipnotični nastop. In kot že rečeno, je bila njihova edina slabost, če odmislimo nekoliko prisiljen začetek in konec koncerta, da skupaj še vseeno ne funkcionirajo kot maksimalno ubran organizem omenjenih velikanov The Necks.
Mogoče se vam bo zdelo, da pretiravam s primerjavo z avstralskimi rojaki, vendar ko nekdo stopi na njihov unikatni zelnik, se temu pač ne more ogniti. In odličnost njihovega kratkega nastopa je tudi posledica tega, da so z visokim nivojem igranja uspeli poslušalca pripraviti do sprotnega pozabljanja na tisti primerjalni element, ki opozarja na to, da le obstaja nekaj sorodnega in mnogo boljšega.
Po Metelkovi sem se preteklo soboto potikal Tadej Droljc.
Komentarji
komentiraj >>