Dobra prodaja gledaliških kart za humorne predstave - in nenavadno visok delež komedij v letošnjih repertoarjih vodilnih slovenskih teatrov - komediji pripisujeta vidno žanrsko pozicijo. Kljub intenzivni produkciji komedij, pa odrske deske le redko zatresejo komične predstave s premišljenim humorjem in zadovoljevanjem osnovnih kakovostnih standardov. Šalam na prvo žogo in humorni obravnavi izpetih stereotipov se ne uspe izogniti niti predstavi Štefka in Poldka, ki je minuli teden krstno nasmejala obiskovalce KUD-a France Prešeren.

Predstavo Štefka in Poldka so ustvarjalci opremili z žanrsko etiketo senior komedije. V osišče dogajanja sta postavljeni ostareli vaški ženički, ki si - ob geografski in generacijski izoliranosti od sodobnega sveta - aktualne pojave, fenomene in teme razlagata izključno s pomočjo medijev in zdrave kmečke pameti. Predstava izriše ločnico med filozofijo starejše populacije in liberalno mentaliteto napredne mladine na eni strani ter sodobnim urbanim utripom in ruralno neaktualnostjo na drugi.

Starostni prepad in kmečka miselnost se reflektirata v dialogih med osrednjima likoma v Poldkinem stanovanju. Posedujoč na napihljivem kavču iz televizijske prodaje in popivajoč domači šnopc z vprašljivim dialektom razpredata o Viliju Resniku, telenovelah, sodobni mladini in tehnoloških čudesih. Pogovore stalno prepletajo simpatično naivne interpretacije, slepo zaupanje medijem in stalno operiranje z omejenim naborom narečnih besed.

Posamezni dialogi so vsebinsko nanizani dokaj neodvisno drug od drugega. Kljub pojavljanju istih akterjev in nekaterih motivov predstava konceptualno spominja na njeno predlogo, televizijske skeče v oddaji Štafeta mladosti. Fragmentiranost in odsotnost osrednje zgodbe nista moteča, a predstavljata kreativen pristop k razbijanju potencialne monotonosti neprekinjenega dialoga. Ob nevsebovanju situacijskih zapletov in časovno-prostorske razgibanosti prav glasbeni in svetlobni efekti med posameznimi segmenti pomagajo ohranjati koncentracijo za sledenje pogovoru.

Statičnost likov, dogajalnega časa in prostora verbalni dimenziji predstave prepuščajo ključno vlogo in glavni izvir komičnosti. Besedna komika izmenjujoče prepleta nezahteven humor in lucidne komične prebliske. Mestoma razočara s svojo neizvirnostjo in obrabljenostjo, spet drugič navduši s premišljenim humorjem. Prav občasni komični utrinki, spretno zaviti v skrbno izbrane besedne omote, popravijo vtis neposrednih šal, ki konkurirajo špasom nizkokakovostnih komericalnih komedij.

Čeprav je izhodišče predstave pogovor o vsakdanjih tematikah, so izbrane teme večkrat pretirano klišejske in obrabljene. Geji, mobiteli, telenovele in hujšanje so le nekateri od predmetov razglabljanj starih ženičk, ki kljub radikalni obravnavi ostajajo vpeti v predvidljive stereotipne okvire.

Komičnost ni omejena zgolj na besedni humor. Poleg bolj ali manj zabavnih dialogov stene KUD-a France Prešeren zavibrirajo ob gromkem smehu, ki ga izvabijo prepričljivo sključena hrbtenica in otekle noge glavnih junakinj, kostumi, scena z napihljivim kavčem, ki redno katapultira katero od ženičk, pa njuna slabovidnost, kostumi in celo glasbena podlaga.

Štefka in Poldka sta se rodili pod peresom Jureta Karasa, uveljavljenega improvizatorja in člana zabavljaškega glasbenega tandema Slon in Sadež. Simpatični in naivni upokojenki pa sta se materializirali v telesih improvizatork Alenke Marinčič in Urške Mlakar, poznanih po zabavanju v Gverila teatru, Teatru Narobov in v Impro ligi. Improvizacijske izkušnje ju v predstavi prepričljivo postarajo in na obraz izrišejo pristno nevednost in naivnost, nekoliko manj uspešno pa se igralske sposobnosti odražajo v spornem dialektu.

Kljub uspešnim poskusom izzivanja smeha ostaja predstava Štefka in Poldka pogreznjena v nehvaležno povprečnost, ki ne presega simpatične popestritve večera.

S Štefko in Poldko je ob kozarčku šnopca poklepetala Pina Sadar.