Obveščevalne varnostne službe in njihovo delovanje v normalnih demokratičnih državah praviloma nikoli ni v ospredju javne pozornosti. Razen seveda, če ne gre za normalno demokratične države oziroma če njihovi agentje ne prekoračijo svoja strogo zamejena in določena pooblastila. Te dni v Sloveniji sicer ni prav jasno, ali je za to, da lahko o domači Slovenski varnostni obveščevalni agenciji – Sova, ki si je za svoj simbol zaradi določene podobnostmi med lastnostmi ptice sove in značilnostmi obveščevalne varnostne dejavnosti izbrala v Sloveniji ogroženo pegasto sovo, vsak dan kaj novega izvemo tudi v domačih trobilih državnotvornega diskurza, zaslužen prvi, drugi ali kar oba razloga hkrati. Toda vsebinski podtoni dogajanja, ki so ga sprožili v medijih in javnosti sproženi sumi o nezakonitem delovanju domačih obveščevalcev, kažejo, da gre pri vsem tem predvsem za vprašanje, čigava je in čigava bo SOVA. Oziroma povedano nekoliko drugače, ali je še pegasta, ali pa že povsem Janševa.
Obveščevalne varnostne službe in njihovo delovanje v normalnih demokratičnih državah praviloma nikoli ni v ospredju javne pozornosti. Razen seveda, če ne gre za normalno demokratične države oziroma če njihovi agentje ne prekoračijo svoja strogo zamejena in določena pooblastila. Te dni v Sloveniji sicer ni prav jasno, ali je za to, da lahko o domači Slovenski varnostni obveščevalni agenciji – Sova, ki si je za svoj simbol zaradi določene podobnostmi med lastnostmi ptice sove in značilnostmi obveščevalne varnostne dejavnosti izbrala v Sloveniji ogroženo pegasto sovo, vsak dan kaj novega izvemo tudi v domačih trobilih državnotvornega diskurza, zaslužen prvi, drugi ali kar oba razloga hkrati. Toda vsebinski podtoni dogajanja, ki so ga sprožili v medijih in javnosti sproženi sumi o nezakonitem delovanju domačih obveščevalcev, kažejo, da gre pri vsem tem predvsem za vprašanje, čigava je in čigava bo SOVA. Oziroma povedano nekoliko drugače, ali je še pegasta, ali pa že povsem Janševa.
Dejstvo namreč je, da je za uvrstitev domačih obveščevalcev na prve strani in v prime time medijske termine z imenovanjem posebne delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalno-varnostne agencije in napotilom svetovalca za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade Aleksandra Lavrina na tajno lokacijo SOVA v Ljubljani lani novembra poskrbela Vlada. Svoj delež odgovornosti pa zaradi dveh na ministra za finance Andreja Bajuka in javno upravo Gregorja Viranta naslovljenih dopisov polnih domnevnih nepravilnosti v delovanju SOVA nosi tudi pomočnik njenega direktorja Branko Cvelbar.
Zato je edino logično, da so se na zadevo odzvali tudi pristojni nadzorni mehanizmi. Po zakonu o SOVA sicer osrednjo obveščevalno agencijo na Slovenskem nadzorujejo varuh človekovih pravic, pristojno okrožno sodišče, pristojna komisija državnega zbora, vlada, računsko sodišče in proračunska inšpekcija ter še javnost. Resnici na ljubo povejmo, da nadzor javnosti v zakonu sploh ni natančno opredeljen. Ker pa bi se naj glede na zapisano na spletnih straneh slovenske varnostno-obveščevalne agencije ta izražal predvsem v javnem mnenju o agenciji, medijski odmevnosti njenega dela in komentarjev javnosti na nekatere njene drugače prikrite postopke, lahko zakonsko predviden a z ničemer konkretnim opredeljen nadzor javnosti štejemo zgolj za kvazi-demokratični lepotni dodatek.
Prav za nadzor nad obveščevalno-varnostnim delovanjem naj bi sicer šlo tudi pri ustanovitvi posebne vladne delovne skupine za oceno dela Slovenske obveščevalne varnostne službe konec februarja, ki jo vodi minister za pravosodje Lovro Šturm. Toda zakonska podlaga za ta nadzor zgolj skopo določa, da vlada strokovni nadzor nad delom Sove opravlja s spremljanjem njenih aktivnosti in rezultatov dela, ki jih ta izkazuje z rednimi poročili o delu in finančnem poslovanju agencije in obveščanjem predsednika vlade. Nikjer pa nikakor ni konkretno določeno, da lahko vlada delovanje Sove nadzira tudi z ustanavljanjem posebnih delovnih teles in napotitvami posebnih odposlancev na njene tajne lokacije, kjer se hranijo njeni domnevno tajni dokumenti in seznami prav tako domnevno tajnih sodelavcev.
Da reč le ni tako nedolžna, kot sta jo na današnji tiskovni konferenci namesto in v imenu vlade predstavljala poslanska soborca iz premierjevih Slovenskih demokratov Miro Petek in Jožef Jerovšek, sicer pove podatek, da se bo z zadnjimi domnevnimi posegi vlade Janeza Janše v tajne baze podatkov Sove v prihodnjih dneh začela ukvarjati tudi posebna inšpekcija zveze NATO. Pričakovano je zadevo z obema rokama pograbila tudi domača opozicija, katere poslanec Dušan Kumer v skladu z normativi demokratičnega nadzora obveščevalno-varnostne dejavnosti tudi predseduje parlamentarni komisiji za nadzor varnostno-obveščevalnih služb. Kljub temu da se je še včeraj na seji komisije sicer zglasil tudi aktualni direktor Sove in preverjeni Janšev kader Matjaž Šinkovec in kategorično zavrnil vse v javnosti izražene očitke na račun nezakonitega delovanja domačih vohunov. Toda končna ugotovitev komisije za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, od katere se ne ograjujeta niti Miro Petek in Jožef Jerovšek, je, da se je Sova posredovanju nekaterih podatkov izmaknila oziroma da jih je celo prikrivala. Zato jo bo komisija v prihodnjih dneh obiskala še v njenih prostorih, kjer si bo ogledala posnetke vstopa obiskovalcev v objekte SOVA in njihovega gibanja v prostorih agencije.
Ne glede na to, da tudi domači vohuni menda le niso taki amaterji, da bi morebitni posnetki spornega vstopanja ali spornega gibanja vladnih odposlancev po tajnih prostorih Sove, še vedno obstajali, pa je predsednik komisije za nadzor varnostno-obveščevalnih služb Dušan Kumer po včerajšnji seji vsaj obelodanil pojasnilo direktorja Sove Matjaža Šinkovca, da je bil namen obiska svetovalca za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade Aleksandra Lavriha na tajni lokaciji agencije izključno reorganizacijske narave. Zakaj v zadnjem dvigovanju medijskega prahu okoli delovanja Slovenske obveščevalne varnostne agencije pravzaprav gre, pa sta med vrsticami dodatno pojasnila tudi koalicijska poslanca in člana taiste komisije Miro Petek in Jožef Jerovšek.
Vladi Janeza Janše pač ne gre zgolj za nadzor nad delovanjem osrednje obveščevalno-varnostne službe na Slovenskem, ampak si želi tokrat pridobiti še sam nadzor nad njenim kadrovanjem. Ključni razlog za zadnjo medijsko izpostavljenost Sove je tako po mnenju koalicijskih poslancev Mira Petka in Jožefa Jerovška v užaljenosti in maščevalnosti v zadnjih letih preplačanih in preveč privilegiranih vladi Janeza Janše očitno motečih nekaterih uslužbencev Sove. Ne glede na to, da je notranjepolitično obračunavanje znotraj domačih obveščevalno-varnostnih struktur lahko še kako usodno za samo nacionalno varnost države, pa zadnje dogajanje okoli Sove predvsem priča, da se v ozadju javne pozornosti tokrat lomijo kopja predvsem okoli vprašanja, čigava bo Sova. Oziroma ali je ta še pegasta, ali pa že povsem Janševa.
Vsekakor pa imajo pegaste sove na Slovenskem, glavni simbol domače obveščevalno-varnostne dejavnosti, in zaposleni v osrednji obveščevalno-varnostni agenciji, ki s prostovoljnimi prispevki pomagajo Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije pri nakupu in namestitvi gnezdilnic za pegasto sovo, nekaj skupnega. Tako kot se na Slovenskem zmanjšuje število preživelih parov pegastih sov, se bo v kratkem zmanjšalo število tudi z Janševo vlado politično nekompatibilnih Sovinih tajnih agentov. Tako to gre.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z vprašanjem, ali je Sova še pegasta, ali pa že popolnoma Janševa, v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>