In ravno pri njenem iskanju zanimivih medsebojnih odnosov med oblikami, vsebinami in barvami se kaže to, da avtorica izhaja iz oblikovalskih praks, s katerimi se preživlja. Čutiti je njen odnos do razlike med delom in zaposlitvijo, kjer fotografijo razume kot osebno ustvarjalno prakso, oblikovanje pa kot njeno vlogo v javnosti. Trenutno je redna sodelavka oblikovalskega studia BONS. Status oblikovalcev, ki deljujejo v umetniški sferi, se na žalost mnogim zdi manj odličen, kot status tistih, ki so na primer diplomirali na ALUO. A umetniški produkt se zdi vendarle bolj pomemben od statusa.

Kljub temu, je avtorica sodelovala na kar nekaj referenčnih razstavah. Med drugim leta 99' na skupinski razstavi Kdo se boji čarovnice na ljubljanskem gradu v okviru Mesta žensk, istega leta v KUDu, leta 2001 je prejela študentsko prešernovo nagrado, leta 2002 sodelovala na modni reviji v Utrechtu na Nizozemskem, leta 2005 prišla v ožji izbor na fotografskem natečaju EMZIN – Fotografija leta. Leta 2005 in 6 je donirala svojo punčko za UNICEFovo akcijo Punčka iz cunj, lani pa magistrirala na tekstilnem faksu z delom Likovnost kot esenca sporočilnosti.

Če se vrnemo k podrobnemu vpogledu v njene fotografije, se nam zazdi, kot da pravzaprav ne mirujejo, ampak predstavlja vsak triptih in diptih za sebe kratek video. Tak učinek doseže Petra Petan s posegom v strukturo fotografije. En triptih ne tvori le neke izbrane vsebine, ki je predstavljena iz treh različnih pogledov. Petanova samo fotografijo skoraj neopazno vertikalno ali horizontalno seka z minimalnimi zamiki, kar povzroči občutek migotanja in časovnega preskakovanja.

Na prvi pogled se celo zdi , da pred nami niso fotografije, ampak izseki iz video posnetkov. Vendar, če bi te momente posnela kot kratke filme, bi se nemara zdeli preveč dobesedni. Petanova pa jih poskuša predstaviti kot nekakšne spominske škatljice, polne cenene navlake, ki za posameznika predstavlja neprecenljivo osebno vrednost. To je tista vrednost spominkov, ki jih hranimo dolga desetletja, da bi lahko pričali o našem življenju.

Z dokumentarnim fotografskim stilom poskuša ujeti minljivost trenutkov. Vsebinsko so ti momenti ujeti v pretanjeno urbano lirično pripovednost. Petanova beleži estetsko uživanje, ki ga tako zlahka spregledamo in zanemarimo. Čutiti je njeno neverjetno vsakdanjo intimno. Mogoče se zdi smešno, vendar ti trenutki skozi fotografijo dejansko odajajo vonj po momentih življenja in zvoku urbanega trušča. Začutimo toplo stanovanje, zatohli avtobus, vonj po kavi in čebljanje ljudi v kavarnah, bučanje vetra, topot tovornjaka in mrzle dežne kaplje na dlani, nežno mačjo dlako in vonj po zatohlem stopnišču v stari Ljubljani.

V KUDu je pila kavo IdaH.