Sobota, 14. 4. 2007
JureV
V nocojšnji Tolpi predstavljamo ploščo kolektiva iz San Francisca, ki sliši na ime Sleepytime Gorilla Museum. Sicer z rahlo zamudo, saj je plošča izšla že v drugi polovici prejšnjega leta, a si vsekakor zasluži predstavitev v tem terminu. Prav tako je treba poudariti, da gre za reizdajo plošče, saj je bila le ta izdana prvič že leta 2001. Minilo je par let od njihovega odličnega albuma …Of Natural History, v tem obdobju pa je skupina žela ogromno pohval s svojim nastopanjem v živo. Kar nekaj glasbenikov jih je označilo celo za enega najboljših koncertnih bendov, ki so trenutno na sceni. Njihovi nastopi so vedno zelo energični, teatralni, člani so odeti v groteskne in bizarne kostume ter maske, oder zna biti poln doma narejenih instrumentov, predvsem tolkal in brenkal. (v celoti!)
* V nocojšnji Tolpi predstavljamo ploščo kolektiva iz San Francisca, ki sliši na ime Sleepytime Gorilla Museum. Sicer z rahlo zamudo, saj je plošča izšla že v drugi polovici prejšnjega leta, a si vsekakor zasluži predstavitev v tem terminu. Prav tako je treba poudariti, da gre za reizdajo plošče, saj je bila le ta izdana prvič že leta 2001.
Minilo je par let od njihovega odličnega albuma …Of Natural History, v tem obdobju pa je skupina žela ogromno pohval s svojim nastopanjem v živo. Kar nekaj glasbenikov jih je označilo celo za enega najboljših koncertnih bendov, ki so trenutno na sceni. Njihovi nastopi so vedno zelo energični, teatralni, člani so odeti v groteskne in bizarne kostume ter maske, oder zna biti poln doma narejenih instrumentov, predvsem tolkal in brenkal.
Torej, ker gre za reizdajo, se člani samega banda niso spreminjali, edina novost so v bistvu štirje na novo objavljeni komadi, ki so jih priložili zraven. Še vedno jedro skupine tvorita predvsem kitarist in pevec Niels Frykdahl in violinistka ter pevka Carla Kihlstedt, poleg njiju pa udarjajo, igrajo, se derejo, brenkajo ter trobijo še Matthias Bossi, Michael Mellender in pa Dan Rathburn, ki je poleg Niels-a ustanovni član skupine in s katerim sta v preteklosti igrala pri Idiot Flesh. Kako najlažje opisati zvok Sleepytime Gorilla Museum. Prav imajo nekateri, ki v njih slišijo zametke Residents-ov, Swans-ov, King Crimson-ov, prav tako pa je čutiti sledove bandov kot so Mr. Bungle, Secret Chiefs 3, Gwar in Fantomas. Kljub vsemu pa lahko mirne duše rečemo, da celotna zvočna podoba ni podobna nobenemu, razen njim samim. Gre za zelo originalno godbo, ki bi jo lahko označili tudi kot da teater, dadaizem ter groteska sreča glasbo.
Čeprav ob prvem poslušanju plošča za razliko od Of Natural History ne pritegne, se ob večkratnem poslušanju odkrivajo vedno znova nove malenkosti in finese, ki naredijo vsak komad posebej v svojevrstno kompozicijo. Tak je tudi način Niels-ovega skladanja, saj kot sam pravi, komade piše kot da bi šlo za kompozicijo klasične glasbe. In prav to najbolj odlikuje ploščo Grand Openning And Closing. Vsak komad prehaja iz enega občutka v naslednjega. Če začnejo nežno, tiho in lirično, ta občutek nato gradijo, ga razbijejo in ga popeljejo v shizofrenično utesnjenost, ali pa v jezo, polno nabito z energijo. Pri tem bi lahko postavil vzporednico, mogoče z Godspeed You Black Emperor!, le da Sleepytime za vse to ne rabijo dvajset minut, kot njihovi kanadski kolegi, ampak vse zapakirajo v petih, šestih, največ desetih minutah. Vse to dosežejo z prefinjeno uporabo instrumentov, ki iz čisto akustičnih zvokov violine, akustične kitare, ksilofona in kopico doma narejenih glasbil, prehaja v metalske riffe, ki se jih tako zvočno kot ritmično ne bi sramovali niti kakšni Dillinger Escape Plan, ali pa novejši Nu-metalci s System Of A Down na čelu. Na vso to podlago pa vežejo skrbno tudi vokale, za katere skrbita Niels in Carla. Ti se prav tako kot glasba gibljejo med nežnostjo, predvsem Carlini, ki sicer na trenutke strupeno spominjajo na Bjork, pa do jeznih, že skoraj brutalnih Niels-ovih izpadov. Še posebej so odlični deli komadov, kjer oba pojeta. No, on bolj recitira, medtem ko ga ona z nežnostjo in subtilnostjo izjemno, predvsem pa nekonvencionalno dopolnjuje.
Odlika plošče in nasploh njihove godbe je tudi predvsem ta, da si ob poslušanju lahko vsak poslušalec predstavlja svojo zgodbo, ali še bolje, svojo gledališko predstavo. To dosežejo ravno že s prej omenjenimi kvalitetami. In to pri vsaki skladbi posebej, pa naj bo dolga eno ali pa deset minut. Je pa slišno tudi to, da je plošča le reizdaja iz leta 2001 in je na trenutke preveč linearna, nekateri komadi so odlično zastavljeni, ampak jim manjka nepredvidljivosti, ki so jo odlično nadgradili na naslednji plošči Of Natural History. Iz tega sledi, da skupina svojo glasbo dopolnjuje in izpopolnjuje, tako da z nestrpnostjo pričakujem novo izdajo, ki naj bi z naslovom In Our Times izšla konec maja letošnjega leta
pripravil Jure Vlahovič
Komentarji
komentiraj >>