Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 16. 4. ´07 ob 17.00; NOISE FESTIVAL 2007 !!! (3552 bralcev)
Ponedeljek, 16. 4. 2007
aleš



Mattin

Aleš Rojc se podaja v hrupna sozvočja letošnjega NOISE FESTA 2007, dvodnevnega praznovanja hrupa v Menzi pri koritu ... (v celoti!)
NOJZ FESTIVAL 2007, 13.-14. 4. '07, Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana

* Če naj nojz pomeni nekaj, kar ostaja zunaj popularnih ali institucionalnih opredelitev glasbe, potem ni neobičajno, da so v preteklih letih nojz festivale popestrili kaki skoki iz zgolj zvočnega v karnevalsko, performersko ali komedijantsko dogajanje. Letošnja bera nojz festa se je precej več ogledovala v zvokih, s katerih je uspela iztisniti precej manj hrupa, saj so mašinski ritmi z zvočnim zidom dandanes že zaželjena dekoracija žanrsko bolj določenih zvrsti. Na tem mestu moram v obžalovanju edino domačo eksperimentalno zasedbo članov mnogih projektov, domžalske Suši Pank, prepustiti vzvišenosti realnega časa njihovega nastopa, ki bo na tem mestu ostal pospremljen brez besed, njegova uspelost pa stvar glasu ulice oziroma tistih, ki so Suši Pank uspeli slišati.

Domžalčanom je v prepozni uri sledil dvojec Cities in Desolation, ki si ravno tako v mojem spominu ni prislužil posebno odmevnega nastopa. Masa zvoka je privzemala konotacije industrijskega okoliša, občasni ritmični klimaksi pa so v njej zgolj plavali v vseobsežnem atmosferičnem polnjenju tišine. Veliko bolje je zmotil Eric Boros, ki ga poznamo iz solo nojzerskega projekta Hermit, še bolj pa kot basovsko polovico simpatičnega dua Vialka. Slednjemu je ostal petkov nastop precej bližji, saj je Eric izvedel nekakšno solistično basovsko folk noise točko. Med petjem, kriki, nizanjem riffov in soliranja po vratu bas kitare je cilj njegove ironije ostal neopredeljen, kolikor to ni bila kakršnakoli oblika ali pač celoten kontekst žanrsko opredeljenega festivala antižanrske antiglasbe. Borosov ne prekratek nastop je bil petkov večer edini odmik od večinoma elektronske in resne nojzerske produkcije, ki se nam je predstavila na odru, četudi je v svoji zajebanciji sicer veščih kitarskih prijemov ostal vsebinsko neopredeljen.

Sledil je verjetno najbolj dodelan nastop prvega večera, ko se je na oder za mešalno delovno mizo postavil Batur Sonmez alias Analog Suicide. Batur je kot organizator, pobudnik in sodelujoči v noise projektih kako desetletje dejaven v Istanbulu, svoj tokratni projekt pa je zastavil v morda klasični navezavi na sliko, konkretneje, na odlomke iz nekaterih kultnih in v nojzarsko – v narekovajih – sceno še kako navezujočih se, pretežno japonskih filmov. Tako se je odvrtel velik del kultnega železnega moža – Tetsua, nekakšne simfonije sodobnega velemesta v preobilju železa, hrupa in konstantno naraščajoče fizične bolečine v neki preobrazbi. Slabost takega nastopa je bila, da precej očitno zanimanje prisotnih ni veljalo izključno zvočnemu ali vizualnemu delu nastopa, katerega je bilo treba zaobjeti kot celoto. To pa je verjetno smiselno obnoviti kot estetiko – ne grdega, pač pa nelagodnega, neprijetnega ali željene bolečine.

Zadnji nastopajoči – Rinus van Alebek – je še najbolj očitno izhajal iz izkušnje, ki jo neka zgodovina poimenuje konkretna glasba. Obilica kasetarjev očividno starejšega datuma in ne brezhibnega delovanja je Rinusu služila za oblikovanje počasnega, sprotnega nizanja šumečih ali popolnoma jasnih posnetkov človeškega glasu, ptičjega petja ali bolj motečih šumov. Namesto neke koherentne kompozicije je kakopak Rinus oblikoval nekakšno svojo brklarijo, zavezano pravilu trenutnega občutja; njegova uvrstitev na pozen konec večera pa je zaradi svojega terjanja večje pozornosti že bežala v prazno, kar naj ostane pripisano predvsem slabo premišljenemu zastavku organizatorjev celotnega dogodka.

Nekaj več moči samih nastopov je bilo mogoče spremljati tudi oziroma predvsem drugi, slabše obiskan večer. Ta se je pričel z zabavno mučnim porno sadističnim video masakrom ter nadaljeval v medli začetek hrupnega – pardon, glasbenega dela. V tem so se najprej slabo izkazali naši srbski bratje Pamba, ki se zvočno sicer deklarirajo za dediče zvokov temačnih osemdesetih ali eksperimentalnih kraut rock zasedb, a se v praksi zadovoljijo s kitarskim ali drugačnim ruženjem ob kovinskem ritmu programiranega sintetizatorja. Rezultat je res repeticija, proizvedena s pritiskom na gumb, ki pa ob enoličnosti spremljajoče vsesplošne distorzije obeta raznolikost le v hitrostih. Slab nasledek zadnjega desetletja, ko se je nelagodje hrupa ponekod sprevrglo v zvočni efekt, emocionalno obarvalo in se okužilo v žanrski predvidljivosti ter morda zamenjalo odvečen napor pisanja komadov.

Raven decibelov sta dvignila nazaj na raven Italijana Odrz z analognim in enostavnim pristopom oziroma zvočilom v obliki treh horizontalnih električnih kitar in nekaj malega efekti in vmesniki. Da se drajsanje in tolčenje kitarskih strun na drugi strani efektov ni spremenilo v indiferentno in enolično bučanje, je poskrbelo dinamično dopolnjevanje obeh fantov, ki sta se porazdelila na ritmičen in aritmičen del ali na šum in neštetokrat reverbiran vokal ter vsemu skupaj namenila nek tok brez izgubljanja v zvočni masi. Z glasnim in resnim operiranjem zvoka sta tako v uhljem zadovoljivi bolečini ponudila verjetno največ, kar se je v zgolj zvočni podobi tisti večer komu dalo – sledila pa sta dva, konceptualno ali vizualno bolj usmerjena nastopa.



Najprej se je z nekakšno skulpturo, ki se je kasneje izkazala za pravcati lutkovni oderček, na odru menze pojavil Američan Massaccesi v križarski bojni opravi. Družbo sta mu delali lutki piščanca in opice v vlogi smetilcev, Massaccesi pa je tako nastopil kot producent zaletavajočih se hrupnih izpadov ter smetarja obenem. Celotnemu performansu je težo želel dati video posnetek, tovrstna nasičenost pa ni podajala kake koherentne zgodbe, oziroma je bila koherenca nastopa ravno v nasičenosti, raztreščenosti in obilo ironije skozi brutalne mestne sprehode živalic nedolžnega izgleda. Smetenje tako ni hotelo ugajati, je pa v obilici simpatičnega otroškega nasilja skozi brutalne zvočne izbruhe čutila bolj napadalo in zaposlilo z obilico drobnih šokov brez jasnega namena.

Če je nojz lahko marsikaj, ko od preobilja zvočnih mašil odštejete vsa žanrska pravila in forme, potem se pod njegovo krinko lahko naplete tudi kakšna romantizirajoča ali mitizirajoča glasbena praksa, ki besedo hrup razume le v enem od več možnih pomenov. Tako se kaj kmalu zaobide njegovo paradoksalno stanje zunaj glasbe in vsakršne telesu prijetne estetike ter ga kljub videzu popelje v pomirjujoča stanja neobvezne kontemplacije z nedotaknjenimi mikro-družbenimi razmerji. Tega – je bilo videti – se je zavedel in v ospredje svojega nastopa ponesel naslednji nastopajoči, španski Bask Mattin.

Mattin ima na papirju kar nekaj referenc s področja elektroakustičnih in improviziranih muzik, kar mu je že pred nastopom dalo sloves večje živine in celo zvezde večera. S to vlogo se je Mattin zlil kar moteče elegantno, saj je na odru stoječi in v arogantno vzvišeni pozi utelešal sodobnega elektronskega umetnika zvokov z računalniško obdelavo šuma, ki v realnem času ne zahteva drugega kot pritiska na Enter svojega prenosnega računalnika. Kolikor je vrhunec spraševanj o strukturi hrupa lahko le beli šum, popolnoma enoličen z odprtimi možnostmi le v binarni smeri decibelov, toliko je Mattinov nastop pomenil konec sobotnega večera.

Vendar pa je ravno podoba umetnika – razdiralca mitičnih glasbenih meja, ki s tem, da stopi na oder, že zavzame pozicijo v razmerju poslušalec – genij, nenazadnje tista, ki lahko v osrčje najbolj ekstremnih in eksperimentalnih glasbenih praks zahrbtno vpelje romantizem in spontano privzeta razmerja moči. Učinek le-teh je bil opazen v aplavzu, ki je sledil drugemu velikemu Mattinovemu dejanju – pritisku na stop. A dejanje se je s tem, ne da bi bilo končano, šele dobro dopolnilo, saj so se tvorci aplavza kmalu znašli pred neprijetnim vprašanjem: čemu pravzaprav ploskate? Izkazalo se je, da Umetnik in nastopajoči nikakor nista bila zlita, drugi je vlogo prvega uprizoril le, da bi kazal zrcalo njegove funkcije v poslušalskem stroju konvencionalnega obiskovalca nekega skrajnega dogodka. Ravno te skrajnosti pa očitno vseskozi terjajo lastnoročno spodnašanje tal pod nogami, na katerih se hitro lahko ukorenini še tako odklonska in neobičajna zgodba. Član zadnjega benda sobotnega večera je tako zgrešil poanto Mattinovega nastopa, češ: dal si nam beli šum, kaj lahko še storimo po tem? Ravno tako je zgrešil sobotni tonski tehnik, ki je s poskusom Djanja hladno določil konec Mattinovega nastopa in bil pripravljen svojo določitev braniti tudi s pestmi.

Vendar pa so Hrvati Zid.buke v svoji klasični bend postavi z urejenostjo neartikuliranih zvočnih izpadov vrnili ločnico med oder in nas, kot da so vsa prej omenjena razmerja zopet jasna in neproblematična. Z nedokončano, a uspelo Mattinovo gesto ter medlim žlubodranjem zvočnega zida se je letošnji Noise festival zaključil – morda ravno z nalogo, vprašati se, koliko lahko forma festivala oziroma izbor nastopajočih izniči to, za kar naj bi pri nojzu šlo. To, za kar naj bi pri nojzu šlo, pa je nenazadnje kopica odprtih vprašanj, izraslih iz jasne opredelitve vsega, za kar pri teh praksah pravzaprav NE gre. Vsa preostala pozitivna vsebina pa mora od izvajalca do izvajalca izgubljati svoj skupni imenovalec, pa najsi bo v konceptu, šoku, nastopu.

Tresljaje v svojem trebuhu je v soboto prešteval Aleš Rojc.


Komentarji
komentiraj >>