Druga, polurna oddaja bo predstavila osnovne značilnosti nemškega jezika, podanih bo nekaj napotkov za učenje nemščine, sledi šnelkurs iz vsakdanje nemščine in najbolj pogostih kletvic. Prebrana bo tudi dokaj neznana Prešernova nemška pesem Nič ni na njem podobnega poetu… Na sporedu v torek, 17. 4. 2007, 9 - 9.30h.
Posnetek oddaje si lahko poslušate v arhivu z MP3-ji(http://www.radiostudent.si/mp3.php?mpdir=/LARA_LINGUA#1):
022_LARA_LINGUA_DEUTSCHLAND_.mp3 velikost: 39,619 MB
leto: 2007
LARA LINGUA – NEMČIJA, 2. Lingua Whereabouts
Pozdravljeni!
V drugi oddaji druge serije oddaj v okviru projekta LARA LINGUA bomo govorili o nemščini in o državah, kjer ta jezik govorijo. Nemščina je Slovencem tako geografsko kot tudi kulturno-zgodovinsko zelo blizu. Zato preseneča dejstvo, da tako malo Slovencev govori nemško, še manj pa se jih navdušuje nad tem jezikom. Nemščina ni, kot menijo nekateri, le »Ja, ja«, »Super«, »Natürlich«, »Scheiβe« in povrh še nekaj šporgetov, firnkov in hajzlov. Germanizmov torej. Možno, da so večino ljudi, ki se je učila tega jezika, že v šoli zamorili učitelji z napačnim poučevanjem, prisiljenim piflanjem nepravilnih glagolov, neskončnim in nečloveškim spreganjem in sklanjanjem, kjer je več izjem kot pravil, mučenjem z neuporabnimi časi in čisto precenjenim opredeljevanjem spolnikov der, die, das.
Toda ne pustite se. V resnici ima slovenščina veliko več skupnega z nemščino kot bi si sprva mislili. Tisti, ki namreč poznajo nemške besede in njihove predpone, lahko kmalu ugotovijo, da je mnogo slovenskih besed dobesedno prevedenih iz nemščine. Na primer je beseda pred-stava enostavno prenešena iz nemške Vor-stellung, od-stavek je Ab-satz, na-dar-jenost je Be-gab-ung, so-voznik je Bei-fahrer, po-tem je nach-dem, pre-kleto pa je ver-dammt. Dobesedno prevedene so tudi sestavljene besede, kot so časopis (Zeit-schrift) ali rokodelec (Hand-werker). Poleg znanih germanizmov pa so tudi banalne besede, za katere si nikoli ne bi mislili, da so nemškega izvora. Krompir npr. izhaja iz besede Krumbeer, ki v zahodnonemškem narečju pomeni zemeljska hruška ali pravilno nemško: Grundbirne. Dokazano je tudi, da prihaja beseda hiša iz nemške das Haus, čeprav se ne sliši ravno podobno.
Nemščina skupaj s svojimi številnimi dialekti sodi v zahodno vejo germanskih jezikov. Beseda »teutsch« izhaja iz germanske besede »thioda«, ki pomeni narod. Iz te besede se je kot nasprotje romanskih in slovanskih jezikov sosednjih narodov izoblikoval izraz za jezik germanskih plemen v srednji Evropi. Starejša oznaka germanskega jezika, frankovščina, imenovana po plemenu Frankov, je v 9. st. odpadla, saj so zahodni Franki prevzeli romanski dialekt podložnikov, iz katere se je kasneje razvila francoščina. Tudi vzhodno frankovsko kraljestvo je obsegalo še druga nefrankovska plemena, kot npr. Alemane, Bavarce, Turingijce in Sase. Ime države Deutschland se je izoblikovalo v 15. stoletju in je označevalo nemški srednjeevropski jezikovni prostor.
V slovenščini izhajata besedi Nemčija in Nemec kot v vseh drugih slovanskih jezikih iz praslovanskega korena nem. Nemci so bili pri Slovanih prvotno splošna oznaka za vse tujce na zahodu, ki niso razumeli slovanskih jezikov in so bili zato nemi, ko jih je kakšen Slovan kaj vprašal. Podoben je razvoj grške besede barbaros, iz katere je nastal barbar in je prvotno pomenila jecljavca. Drugi narodi pa so Nemce poimenovali po enem izmed germanskih plemen. V romanskih jezikih se naslanjajo na Alemane, v angleščini na splošno na Germane, v Finščini na Sase, v bivši Jugoslaviji pa so se v pogovornem jeziku ustalili Švabi.
Nemški jezik je razdeljen v dve jezikovni kategoriji, v visoko nemščino (Hochdeutsch) in spodnjo nemščino (Niederdeutsch). V kategorijo Hochdeutsch štejejo vsi celinski zahodno germanski dialekti, ki so v srednjem veku prevzeli drugo premeno soglasnikov, s čimer so se še bolj oddaljili od sorodnega angleškega jezika. Navkljub vsem posebnostim in razlikam med številnimi nemškimi narečji in prostranosti nemškega jezika pa je ostala nemščina presenetljivo enotna. Nemško govoreči ljudje se lahko brez večjih težav sporazumevajo po vsem svetu. Visokonemški standardiziran jezik velja kot svetovni jezik, kot materni jezik ga govori okoli 120 millijonov, kot tuj jezik dobrih 20 miljionov.
Kot je znano, je nemščina uradni jezik v Nemčiji, Avstriji, Liechtensteinu in deloma v Švici, Beneluksu, Belgiji, na Danskem ter na Južnem Tirolskem. A je po svetu tudi veliko nemških enklav. V Braziliji je materni jezik skoraj milijonu prebivalcev in okoli pet milijonov je tamkajšnjih nemških potomcev. Veliko je Nemcev tudi v Argentini, Avstraliji in v Južnoafriški republiki. V času nemške kolonializacije se je na severovzhodu ZDA izoblikovala t.i. Unserdeutsch. V Namibiji, bivši nemški koloniji, pa je nastal Küchendeutsch. Medtem ko je ameriška različica že skoraj izumrla, govori t.i. kuhinjsko nemščino v Namibiji še kakih 15.000 ljudi.
Tudi Slovenci smo imeli svoje Kočevske Nemce, Vojvodina, Madžarska in Romunija Donavske Švabe in Sedmograške Nemce, Češka Sudetske, Poljska Šlezijske, itd. Večina teh Nemcev, ki so jih naseljevali v različnih časovnih obdobjih za utrditev vzhodne meje, je bila po drugi svetovni vojni iz države gostiteljice pregnana.
Nacistična preteklost Nemčije še vedno meče temno senco na njen jezik. Mnogim ljudem se že ob samem poslušanju nemške govorice takoj v spomin prikličejo podobe govorov maničnega firerja in petja korakajočih zoldatov. To je tudi glavni razlog, zakaj so se povojni šolski sistemi, predvsem v vzhodnem bloku, sistematično izogibali poudarku na poučevanju nemškega jezika.
Tudi mladi Nemci so se v petdesetih letih prejšnjega stoletja želeli distancirati od jezika svojih nacistčnih staršev in so začeli v vsem oponašati moderen in lahkoten american way of life. Ker je postala tudi anglosaksonska pop glasba v Nemčiji tako popularna, so ameriški in angleški glasbeniki od Elvisa Presleyja, ki je v Nemčiji služil vojsko, do Beatelsov, ki so v Hamburgu začeli svojo kariero, prepevali tudi v nemščini. Poslušajmo nemško različico She Loves You – Sie liebt dich:
Nemški jezik je v prejšnjem stoletju doživel velike spremembe. Na eni strani je hiter razvoj avdiovizualnih množičnih medijev pripomogel k standardizaciji jezika in se je v ruralnih predelih sistematično vzpodbujala prevzgoja iz narečne v visoko nemščino. Na drugi strani pa je bil ob koncu druge svetovne vojne zaradi pregona nemških manjšin iz vzhodne Evrope prisoten tudi vpliv vzhodnih narečij in jidiša. Tudi združitev obeh Nemčij je pripeljala do težnje po poenotenju besednjaka in izraznih oblik. Zanimivo je, da veliko število gastarbajterjev ni posebej vplivalo na današnjo nemščino, in da sta se sploh druga in tretja generacija prišlekov, vsaj jezikovno, skoraj popolnoma asimilirali. Še posebej ima vedno večji vpliv na sodobno nemščino anglo-ameriški jezik s svojimi izrazi, frazami in besedami pri oblikovanju novih glagolov. Tako so npr. leta 2004 v slovar nemškega knjižnega jezika Duden uvrstili glagol googeln (guglati – iskati prek spletnega brskalnika Google), medtem ko bo v angleško-angleški slovar prišel šele letos.
Razvoj nemškega jezika, še posebej vse pogostejša raba pravih ali izmišljenih anglicizmov, je za zavedne in izobražene Nemce zelo skrb zbujajujoča. Ti so na svoj jezik sila ponosni, saj je to jezik pesnikov in mislecev, „der Dichter und Denker“, kot pravijo sami. Toda nemščino Goetheja in Schillerja boste na kakšnem nemškem spletnem forumu zaman iskali. Jezik je živ organizem in s tem se bodo morali sprijazniti tudi Nemci. Lani je stopila v veljavo nova reforma nemškega pravopisa, ki naj bi poenostavila toga pravila in odpravila napake reforme izpred desetih let. Reforma reforme torej, po kateri je možna tudi pisava treh istih soglasnikov, npr. „f-f-f“, „m-m-m“ ali „s-s-s“ pri sestavljenih besedah. Tako deluje npr. beseda Sauerstoffflasche s tremi f-ji še za vsega vajene Nemce smešno. Zadnja reforma je sprožila plaz polemik in uporov, še posebej pa je povzročila kaos zaradi negotovosti, kaj se piše zdaj z veliko ali z malo začetnico in kdaj se sploh še uporabi „scharfes S“.
Žal je treba priznati, da je nemščina celo za Nemce težka, kaj šele za tiste, ki se je učijo kot tuj jezik. Ameriški pisatelj Mark Twain se je neizmerno, a vztrajno mučil z učenjem tega, po njegovih besedah nemogočega in popolnoma nepraktičnega jezika. Ta njegov hud napor dokazuje tudi žalostno dejstvo, da so mu med učenjem umrli trije učitelji. Svojo izkušnjo je duhovito zapisal v knjigi The Awful German Language, v kateri se med drugim pritožuje nad spregatavami, češ zakaj se ne reče »Wegen den Regen«, ko pa se tako bolje sliši. Preglavice mu je delalo tudi deljenje glagola, ko sporočilo stavka razumeš šele na koncu. Da težav s »haben sind gewesen gehabt haben geworden sein" spoh ne omenjamo, pri čemer je prepričan, da Nemci zadnjih par besed dodajo samo za okras. Najbolj pa se je Mark Twain čudil nad dolžino nekaterih nemških besed, kot je npr. Generalstaatsverordnetenversammlungen. To po njegovem niso besede, ampak so abecedne procesije, ki jih kar slišiš korakati. Twain je takšne besede z veseljem in vestno uvrščal v svojo zbirko kuriozitet.
Sploh pa so Marku Twainu nerazumljivi spoli nemških besed, ki jih je treba seveda poznati, če jih želiš pravilno sklanjati. Ženska (die Frau) je razumljivo ženskega spola, medtem ko sta ženšče (das Weib) in dekle (das Mädchen) srednjega spola, torej brezspolni. Verjetno bi se Twain prav tako lahko začudil nad spolom slovenskih besed. Mark Twain je bil na podlagi svojih filoloških študij prepričan, da se lahko nadarjen človek nauči angleščino, seveda z izjemo pisave in izgovorjave, v tridesetih urah, francoščino v tridesetih dneh, nemščino pa v tridesetih letih. Zato je tudi preroško napovedal nujnost njene reforme, saj bi se drugače pridružila ostalim mrtvim jezikom, ko pa bi imeli le mrtveci dovolj časa, da se je naučijo.
Ne verjemite Marku Twainu, pomagajo vam lahko naslednji napotki za učenje nemščine:
1. Ni se treba truditi z izgovorjavo mehkega r-ja; bolje je, da ga izgovorimo normalno kot pa nevešče in popačeno. Pri Nemcih je celo t.i. kotaleči se R (das rollende R) lahko zelo cenjen, še posebej pri igralcih, saj deluje starinsko, sofisticirano in seksi. Torej, ne obremenujte se preveč zaradi svojega trdega R-ja in poslušajte, kako Klaus Kinski recitira Schillerjevo pesem Die Hoffnung, Upanje:
2. Ne sramujte se svoje nemščine, ampak jo s ponosom razkazujte naokoli in se ne zatekajte kot kakšna reva takoj v domač objem angleškega jezika. Tako ali tako živi v Nemčiji že toliko tujcev, ki se med seboj sporazumevajo v podivjanem nemškem esperantu, da vas bolje razumejo, če ne govorite pravilno. Tudi Nemci ne komplicirajo in se nič kaj togo ne držijo vseh številnih, celo osnovnih slovničnih pravil. Zato naj vas, ko boste postali v Nemčiji lačni, ne bo strah naročiti Döner ali pečeno klobaso (Bratwurst) in pomfrit (Pommes). Za ta primer poslušajte kratko lekcijo iz nemškega naročanja hitre hrane:
3. Kletvice so ponavadi prve besede, ki se jih naučiš v tujem jeziku. Ni čudno, saj so tudi ena najpomembnejših sestavin pri medsebojnem sporazumevanju. Zato je treba opozoriti, da se tudi pri Slovencih tako priljubljena beseda izgovori Scheiße [šajse] in ne šajze, saj se napiše z ostrim S. Zelo priljubljene so tudi Arschloch, ki ustreza angleški asshole, verdammt je prekleto, Schwuchtel je peder, Fotze je pička, Pisser je poscanec, Wichser pa drkač. Seveda je variant in kombinacij neskončno. Zanimive pa so predvem avtohtone nemške kletvice, kot so: »Fick dich ins Knie!« (»Jebi se v koleno!«), »Leck mich am Arsch!« (»Poliži mi rit!«), »Du kannst mich kreuzweise!« (»Lahko me navzkrižno!«) ali »Verpiss dich« (»Pošči se«, a pomeni »Spizdi«).
V programu projekta Lara Lingua je vključena predstavitev poljubne Prešernove pesmi v obravnavanem jeziku. Ker je France Prešeren nekatere pesmi tudi izvirno napisal v nemščini, nismo imeli dodatnih težav pri iskanju prevoda. Še najboj znana in najlepša je njegova elegija, ki jo je napisal v spomin najboljšemu prijatelju Matiju Čopu, s katerim sta se, zanimivo, v nemščini dopisovala, mogoče celo pogovarjala. Kot je znano, se je Prešeren zagnano prizadeval za uveljavitev slovenskega jezika in se je tudi razburjal nad slovenskimi pesniki, ki so pisali v nemščini, kar pa je čudno, saj je bil tudi sam take vrste. Vendar pravijo, da je pisal v nemščini tiste pesmi, za katere je želel, da jih razume tudi nemško meščanstvo. V sonetu s prevedenim naslovom Nič ni na njem podobnega poetu se Prešeren predstavi skozi oči tega meščanstva in se hkrati zagovarja, da mu je vloga pesnika usojena, saj ...“ga je puščica zadela, ki za njo ni več zdravila.“:
NICHTS TRÄGT AN IHM ...
„Nichts trägt an ihm des Dichtergeists Gepräge;
wie kommt“, fragt mancher, „dieser Mensch zum Singen,
dem gar nichts in der Welt sonst will gelingen,
der auch zu allem, wie es scheint, zu träge;
der Ruhm nicht sucht, nicht scheut des Schicksals Schläge,
der ausgehofft, wie kann er sich erschwingen
zu Liebesreimen, die erträglich klingen?“
Wer sich darein nicht findet, der erwäge:
Wie nicht dem Schwan Gesang wird zugemutet,
wie er durchaus ein stilles, stummes Wesen;
doch singt er, wenn die Todeswunde blutet.
Ist Dichten auch nicht mein Beruf gewesen,
doch sing’ ich, seit der Pfeil mich unvermutet
getroffen, von dem ich nicht kann genesen.
Prišli smo h koncu druge oddaje o nemškem jeziku v okviru projekta LARA LINGUA. Jutri ob isti uri prisluhnite oddaji o nemški umetnosti, kjer vam bomo predstavili 12. Documento, največjo razstavo moderne umetnosti na svetu, ki se odprla letošnjega junija v mestu Kassel.
Oddajo je pripravila Katarina V., za tehnično izvedbo je poskrbel …., brala sva Urša in Arni.
Komentarji
komentiraj >>