Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 18. 4. ´07 ob 19.00 (ponovitev 25. 4. ´07 ob 10.00) MODEST MOUSE: We Were Dead Before the Ship Even Sank (Epic, 2007) (2999 bralcev)
Sreda, 18. 4. 2007
primozv




Visoka pričakovanja, spodbujena s spretnim marketinškim lansiranjem plošče, kot tudi novica, da se je bendu pri nastajanju plošče pridružil glasbeni motor legendarnih The Smiths Johnny Marr, so povzročila toliko večje razočaranje ob bledikavem rezultatu. Za povrh pa še osvojeno prvo mesto na celem kupu lestvic, vključno Billboardovo. Ah daj no… (v celoti!)
* V množico glasbenih izvajalcev, ki po izdanem prvencu nikoli več ne uspejo ustvariti boljšega ali vsaj enako kvalitetnega nadaljevanja, vsekakor ne moremo prištevati ameriške zasedbe Modest Mouse. Vse od začetka delovanja pred skoraj petnajstimi leti do danes je skupina z vsako izdajo potrjevala svojo kakovost, vrhunec pa dosegla z leta 2000 in 2004 izdanima četrto in peto ploščo. S slednjo, duhovito poimenovano Good News for People Who Like Bad News so si ustvarili status ene pomembnejših skupin akustičnejšega rocka, ki se zvočno močno opira na ameriške folk tradicije. Tovrstna glasba, ki je tisto pomlad cvetela z odmevnimi ploščami izvajalcev, kot so Joanna Newsome, The Arcade Fire, Devendra Banhart, The Shins pa še kom, je v sledečih mesecih in letih zavzela velik kos medijskega prostora, namenjenega neodvisni glasbi, in postala neke vrste globalen trend. Na žalost je dandanes ta scena kvalitativno opazno padla. Ob redkih svetlih izjemah so s pred kratim izdanimi ploščami razočarali predvsem wunderkindovski Clap Your Hands Say Yeah, v manjši meri pa tudi The Shins in The Decemberists, medtem ko si je Joanna Newsom vsaj kar se radijskega prevajanja tiče žebelj v krsto zabila z več kot deset minut trajajočimi komadi na njeni drugi plošči.

Prav zaradi omenjenih razlogov so bila pričakovanja ob šesti studijski plošči skupine Modest Mouse toliko večja. Če se novinci nekako ne morejo otresti sindroma druge plošče, od izkušenih fantov iz Modest Mouse nikakor ni bilo pričakovati kakšnega večjega kolapsa. A se je zgodilo prav to. Navkljub vsem PR-ovskim fintam, s katerimi so rajcali fane, ter novici, da se je skupini pridružil ustanovni član britanskih The Smitsh Johnny Marr. Pa da slednji ne bo samo polnil zvoka na odru temveč tudi sodeloval pri pisanju in snemanju skladb.

Kabarejsko, rahlo bizarno vzdušje na prejšnjih ploščah, ki so ga ob prekopicavajočem petju frontmena Isaaca Brocka dosegali predvsem s širokim naborom uporabljenih inštrumentov, med katerimi so prevladovala pihala, je povsem izginilo. Brock se svojim petjem sicer še vedno trudi zveneti prepoznavno, a kaj ko skoraj v vsakem komadu pri refrenu Modest Mouse preskočijo v povsem popevkarke vode. Zlajnane, brezizrazne melodije, podložene s klišejskimi kitara-boben-bas spremljavami zvenijo neizvirno, dolgočasno in mestoma celo nadležno. Na sploh gre glavna sprememba v zvoku v smeri večje vloge distorzirane kitare, tako da na prvi posluh zvenijo nekako »arcade fireovsko«. Dejansko pa ta zvok povsem pokvari značilno zvočno podobo, ki so jo Modest Mouse gradili s svojimi petimi albumi. Nepošteno bi bilo za to okriviti zgolj Johnny Marra in njegovo kitaro, saj je za takšno spremembo v zvoku moral obstajati širši konsenz vseh vpletenih.

Prav gotovo se nad popevkarskimi refreni niso zmrdovali pri založbi Epic, ki spada pod okrilje velikega Sonya, kjer si že manejo roke zaradi odlične prodaje plošče. A po drugi strani, pri tej isti založbi so Modest Mouse izdali tudi svoji zadnji dve plošči, tako da bi bilo tudi precej nenavadno, da bi za to, kar nam ponuja nocoj predstavljena plošča, okrivili zgolj pritiske z založbe. Kot vse kaže, je edini motiv, ki je kriv, da so Modest Mouse odšli s svojega terena ter se na neznanem izgubili, imenuje The Arcade Fire. Slednji so v času med izidom pete in šeste plošče Modest Mouse izdali svoji prvi dve plošči in predvsem po zaslugi prve tako rekoč čez noč postali eden najboljših, če že ne najboljši indie rock bend. Če je bila to tista frustracija, zaradi katere so Modest Mouse želeli radikalno spremeniti svoj zvok, najbrž ne bo nikoli jasno, saj je to nemogoče dokazati, spet po drugi strani pa glede na znano težko ovreči.

pripravil Primož Vozelj


Komentarji
komentiraj >>