Četrtek, 19. 4. 2007
miha
Po slabih treh letih, ko je izšla dokaj opažena plošča »Smack Smash«, se na glasbeno sceno z velikimi koraki vračajo berlinski sredinski punkerji Beatsteaks, ki so se po neskončnih turnejah in morda malce nenadejanemu uspehu predhodnjice zopet zaprli v studio ter po nekajmesečnem nestrpnem pričakovanju končno lansirali nov studijski izdelek. Začetki te ustvarjalno vedno prodornejše zasedbe segajo v sredo devetdesetih let, ko so v maniri tedaj skrajno priljubljenega kalifornijskega punka poskušali svojo srečo v kruto neizprosnem svetu glasbene industrije. (v celoti!)
* Po slabih treh letih, ko je izšla dokaj opažena plošča »Smack Smash«, se na glasbeno sceno z velikimi koraki vračajo berlinski sredinski punkerji Beatsteaks, ki so se po neskončnih turnejah in morda malce nenadejanemu uspehu predhodnice zopet zaprli v studio ter po nekajmesečnem nestrpnem pričakovanju končno lansirali nov studijski izdelek. Začetki te ustvarjalno vedno prodornejše zasedbe segajo v sredo devetdesetih let, ko so v maniri tedaj skrajno priljubljenega kalifornijskega punka poskušali svojo srečo v kruto neizprosnem svetu glasbene industrije.
Željeni preboj jim je ob nemajhni pomoči neverjetne angažiranosti postopoma in kontinuirano tudi uspeval, v samih najstniških začetkih tudi preko najrazličnejših glasbenih natečajev za mlade bande, kar jih je po enem letu znatnega truda končno pripeljalo do ogrevalnega nastopa pred velikimi vzori več generacij Sex Pistols leta 1996 v Berlinu. Sledilo je neumorno in nepretrgano nastopanje z različnimi, tedaj močno izpostavljenemi imeni melodične punk scene. Komaj dve leti po nastanku so si fantje privoščili snemanje prve velike plošče, tedaj namenjene predvsem severnoameriškemu trgu. Tako so bili v letu 1999 opaženi na založniški hiši Epitaph, kjer so v nadaljevanju izšli še trije albumi.
Pred nekaj tedni je tako luč sveta ugledala nova, že peta plošča z naslovom »Limbo Messiah«, ki je nekakšno logično nadaljevanje odlične »Smack Smash«, ki se ponaša s specifično melodiko in zavidljivo raznolikostjo. Slednjega ne manjka tudi na trenutno svežem izdelku. Beatsteaks so pred nedavnim prestopili k nemški izpostavi multinacionalke Warner Music, kar zaenkrat ni pustilo nobenih posledic v njihovi izraznosti. Fantje se zopet ravnajo po načelu za vsakega nekaj. Še vedno so dovolj čvrsti za nekatere ne preveč striktne punk navdušence in ravno prav mehki za spevnih napevov željne najstnice. Prav te pa so po zadnjem nastopu v Ljubljani sodeč njihova glavna klientela.
Vsa ta dejstva pa nikakor ne govorijo v škodo berlinskih fantov, saj se k sreči kakovost še vedno ne izključuje nujno s komercialno uspešnostjo. Formula je preprosta. Interpretacija dokaj preproste rock godbe zasedbe Beatsteaks variira nekje med elementarnim rockerskim zvokom in posameznimi elektronskimi dodatki, ki dopolnjujejo in aktualizirajo že tako odlično in kljub občasno retro kitarskemu zvoku sodobno produkcijo. Vrstijo se tako napadalne brezkompromisne, a melodične punk rockerske viže kot tudi razločnejše in umirjenejše skladbe, odigrane v srednje hitrem tempu in odpete z malce manj kričavim vokalom.
Zasedba je v tokratnem poskusu še nadgradila že nekaj let skorajda izdelano lastno prepoznavnost, ki jih je z leti vse bolj odmikala od neslavne etikete evropskih melodičnih punkerjev, ki so več kot očitno jemali vzore pri tovrstnih kalifornijskih skupinah. Za razliko od svojih čezoceanskih kolegov pa so sčasoma opuščali značilno glasbeno uniformiranost, kakor tudi stereotipno najstniško banalno sporočilnost. Ta se na aktualni plošči »Limbo Messiah« rajši dotika vsakdanjih tegob sodobne družbe na tako imenovanem razvitem zahodu, uporniških ter rockersko flegmatičnih tematik ali liričnih ljubezenskih izpovedi pevca Arnima Teutoburga Weissa.
Tako je na ploščku moč najti nebrzdane in pošteno punkrockersko zasoljene brezkompromisne kitarske navale v komadu »Sharp, Cool & Collected«, dokaj kontraritmično strukturo skladbe »Demons Galore«, ki izkazuje nedvomno glasbeno spretnost nabrite peterice. Po drugi plati lahko poslušalci prepevajo spevne refrene potencialnih radijskih ali televizijskih hitov, kot sta recimo »Meantime« ali z regejaško nakazano ritmiko in pozitivnimi vibracijami podprt popevkarski »Cut off the Top« in nenazadnje dokaj soulovsko obarvan komad »She was Great«.
Kljub popolni raznolikosti, ne ozirajoči se na žanrske okvire in prepreke, se vseh enajst komadov iz albuma »Limbo Messiah« povezuje z nekakšnim skupnim zvočnim in izraznim učinkom, rdečo nitjo odlične mešanice raznolikih glasbenih vplivov, ki segajo vse do zakladnice zgodnjega obdobja rock'n'rolla, preko pravovernega udarnega punka, pa vse do sodobnejših, elektronsko podprtih ustvarjalnih prijemov. Glasba Beatsteaks tako kljub naštetemu ni zgolj reciklaža preteklih, idejno ustvarjalnejših obdobij zgodovine glasbe, ki je dandanes prišla v navado ali pač razvado premnogim zasedbam, tako novonastalim komercialnim atrakcijam kot vračajočim se starim legendam, ampak simpatičen, idejno močan in v veliki meri povsem samosvoj kolaž sodobne rockovske izraznosti.
Fantje se prav tako kot na odrskih deskah odzivajo suvereno in spontano tudi v snemalnem studiu. Po slišanem sodeč njihovo studijsko delo ni pretirano sterilno, ampak dokaj skupinsko, rahlo pa nakazuje na potencialno vse redkejše snemanje v živo. Vsekakor se fante izplača vselej preveriti tudi v živo, zato lahko le upamo, da bodo v sklopu svoje prihajajoče, v veliki meri že vnaprej razprodane turneje, povabljeni tudi v naše loge, pa naj bo to na majhnem klubskem odru, kjer se fantje preverjeno boljše znajdejo, ali na velikem odru kakšnega od vrste domačih poletnih festivalov. Plošča »Limbo Messiah« sama zase je namreč zadosten razlog za odhod na koncert tega berlinskega kvinteta.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>