Začelo se je leta 1989. Saj vemo. Tudi za nas. 1989-ega je padel Berlinski zid, nekateri smo postali prvošolčki ... Stvari so se nekako, lahko bi rekli, same od sebe začele spreminjati. RadioŠtudent je deloval že polnih dvajset let, medtem ko je v maju iz Beograda prvič oddajal radio lokalnih mulcev, ki se niso hoteli včlaniti v Partijo. Pravljica se tokrat ne začne z »...nekoč pred davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami...«, pač pa z napako tonskega mojstra. Namesto posnetega uvodnega prispevka in pozdrava poslušalcem, je šla v eter reklama, ki bi morala slediti uvodu.

Začetek reklame, za kdove kaj, se je glasil »Od sada, pa ko zna do kada...«. Prekinil jo je začetek komada »Vreme je za pravdu,vreme je za istinu...« Disciplina kičme, ki naj bi napako utišal. Tako je najavljeno je rojstvo otroka, ki bo najprej deset let s svojimi lastnimi očmi gledal okoli sebe in plesal samo na tiste komade, ki so mu res všeč. Pošasti, ki ga bodo hotele pojesti ali mu vsiliti togoten, sovražen in nasršen pogled na stvari okoli njega, pa bo premagal.

Letos je torej ta junaški otrok star 18 let. Tudi naš stric-RadioŠtudent je eden njegovih botrov, ki so omenjene beograjske mulce napeljali k ideji o svojem radiu. Iz majhnega studija se mu je uspelo ohraniti in navkljub vsemu ne le preživeti, pač pa celo zacveteti, čeprav naj bi po prvotnem načrtu oddajal le 15dni. Danes je B92 znamka. Obsega zaključeno medijsko hišo z radijsko in televizijsko postajo, video in filmsko produkcijo, najpopularnejšo wem stran na območju jugovzhodne Evrope, kulturni center, založniško hišo in glasbeno produkcijo.

B92 je strankarsko neopredeljen, sredstva je pridobival na podlagi sodelovanj z različnimi svetovnimi nevladnimi organizacijami in projekti neodvisnega novinarstava, pa tudi z ogromno komercialno aktivnostjo.

Večinski lastnik B92 je eden njegovih osnovateljev, srbski novinar Vedran Matić, ostali pa so uredniki in osnovatelji radia. Lastniki nimajo pravice do prodaje ali prenosa svojih deležev. Njihovo lastništvo je vezano izključno na njihovo delo in novinarsko angažiranost na B92. To pomeni, da nihče ne sme sredstev, ki jih B92 pridobi ali zasluži, uporabiti za svoje lastne namene.

Mnogi zavistneži B92 dandanes očitajo, da je postal to kar je, le zaradi določenih ugodnih situacij, zaradi katerih ga niso dokončno zaprli. Le malokdo pa mu očita komercializacijo, saj se B92 zaradi nje namensko ni drastično spremenil, temveč jo je zgolj uporabil za svoje preživetje.

V Sloveniji morda drugače, manj radikalno kot na primer v Srbiji, razumemo pomen neodvisnih medijev. Gre za drug tip trenutne zgodovinske in politične situacije. Toda pomen neodvisnega novinarstva zato ni nič manjši. Različni sta mogoče le njegova manifestacija in višina glasu, potrebnega za to, da se neodvisnost ohrani in vzdržuje.

Na začetku devetdesetih, oziroma na začetku balkanske vojne, je bil B92 še vedno le majhen radio, ki se ga ni slišalo niti po celem Beogradu. A je simboliziral, če nič drugega, glas ljudi, ki so se obrnili proti večini Srbije. Večina Srbije je bila tedaj v evforiji in je - tako se je zdelo novinarju Dušanu Mašiću, ki zgodbo opisuje v knjigi »Valovanje Srbije« - izgubila razum. Tok dogodkov je B92 večkrat nesel proti koncu, ki ga je pospešeno vsiljevala takratna srbska vlada, a mu je vedno uspelo nekako odnesti celo kožo. Konec devedesetih je radio zaradi zavzemanja različnih mednarodnih neodvisnih radijskih postaj in nevladnih organizacij za njegov obstanek, prerasel v projekt. Ta projekt je, kot se je po zrušenju Miloševića pokazalo, postal simbol in model za tiste države, ki si prizadevajo za ukinitev svojih lastnih diktatur.

Pravljica o B92 se nadaljuje tako, da dela njegovih novinarjev in on sam prejmejo številne nagrade s področja zaščite človekovih pravic in zavzemanja za svobodo govora. Najbolj razvpita je najbrž MTV Free Your Mind Award, ki se jo na tem mestu omenja zgolj zaradi boljše predstave o tem, kako velik je eksperimentalni lokalni radio v nekem trenutku dejansko postal. B92 d.o.o je poleg novinarskega kadra pridobila še dosti istomislečih s področja ekonomije, prava in marketinga. Tako Srbi kot tujci, s še vedno živo in obstoječo individualnostjo, so v okviru - zdaj že blagovne znamke B92 - dobili poligon za udejanjanje svojevrstne kreativnosti. Ta bi se v drugačnem okolju bržkone brez sledi izgubila neznano kam, ali pa pretvorila v pogonsko silo kakega multi kapitalskega orjaka.

Konec pravljice je karseda nenavaden. Mnogi trdijo, da še dandanes, ko se zazdi da prihaja tisti strašni konec, skozi radijske frekvence zopet zavpijejo prve besede B-ja92 : »Čas je za pravico, čas je za resnico...«.

Iz Beograda se je oglasila , Nina S.