Prvomajske praznike v srbskem glavnem mestu je večina Beograjčanov vzela precej resno. Veliko se jih je za nekaj dni odpravilo ven iz mesta. Ulice so bile zato razmeroma prazne in so čakale novih delovnih dni. Kljub navideznemu zatišju, pa se je v prvih majskih dneh v centru Beograda odvijal mini festival »Dnevi Sarajeva v Beogradu«. Festival je organiziran ob petnajsti obletnici obleganja Sarajeva, v znamenju ideje o razvijanju komunikacije mladih iz omenjenih dveh balkanskih mest.

Več kot petnajst let je že minilo od začetka vojne na Balkanu, ki smo se ji Slovenci na srečo, a nepojasnjeno izognili. Tako lahko z glasom zunanjega opazovalca medbratskega pokola na območju bivše Jugoslavije, tudi mi pritrdimo: kar je bilo je bilo - pojdimo zdaj naprej. Toda dejstvo ostaja, da se je vojna zgodila. Trajala je predolgo, da ne bi zaznamovala tudi prihodnjih generacij.

Predstavniki odraščajoče balkanske generacije so se večinoma rodili v vojni ali bili na začetku devedesetih stari le nekaj let. To pomeni, da so iniciative, kot je mini festival »Dnevi Sarajeva v Beogradu« pomembne za prepoznavanje in preseganje travm. Te lahko otroke zablokirajo in zaznamujejo, če na začetku življenja doživijo nepojasnjeno nasilje in strah.

Dvodnevni festival se je odvijal na štirih lokacijah v centru Beograda. Festival je zaznamovala razstava bosanskega umetnika Andreja Đerkovića z naslovom »Pozaba ubija«. Razstavo se je dalo v preteklih letih pogledati v več kot petnajstih evropskih mestih. »Pozaba ubija« je nastala kot reakcija na agresivne akcije proti kajenju, ki pa na Balkanu najbrž še kar nekaj časa ne bodo dosegle svojega namena. Gre za delo, premierno prikazano v Sarajevu ob desetletnici padca Srebrenice. Đerković je na cigaretno škatlico DRINA cigaret, namesto običajnih belih kvadratkov z mastnimi stavki o nevarnosti kajenja, v treh jezikih natisnil besede »Pozaba ubija«.

Prvi pogled na škatlico legendarnih cigaret DRINA, ki jo krasi nedvoumni sklop besed »Pozaba ubija«, je predvsem šokanten. Kar predstavljajte si, kako bi bilo zjutraj ob kavi in pa vsak dan v trafikah gledati tak paketek cigaret, potem ko je tako rekoč že vsega konec in je vse kar si želite, le da so stvari spet take, kot so. Za razliko od omenjenih agresivnih protikadilskih zarot, je projekt bosanskega umetnika veliko iskrenejši in učinkovitejši. Preventivne protikadilske akcije namreč po krajšem premisleku izpadejo karseda hinavsko, če jih ob bok postavimo Đerkovićevemu projektu, katerega cilj je očitno ohraniti lastno identiteto. Ta je – hočeš, nočeš - pač povezana z identiteo skupnosti, iz katere človek izhaja.

Poleg razstave si je bilo v okviru mini festivala »Dnevi Sarajeva v Beogradu« moč ogledati še nekaj filmov o medvojnem Sarajevu in gledališko predstavo »Sarajevske zgodbe«. Vsa predstavljena dela je povezovala ista rdeča nit – pripovedovanje o vojni.

Festival sam po sebi, med drugim tudi zaradi njegove kratkosti, predvsem pa zaradi njegovega specifičnega namena, ni ponujal presežka umetniške produkcije balkanskega prostora. Šlo je za uveljavljanje ideje dveh na videz nasprotujočih si ciljev – ponovne vzpostavitve sodelovanja in komunikacije na področju kulture, vzporedno s črpanjem iz polpreteklih dogodkov zadnjega desetletja in pol.

S petnajstko se je po Beogradu vozila, Nina Slokar Boc.