Ena izmed pomembnih funkcij ljudskega pripovedovanja pravljic je bilo tudi preganjanje dolgega časa. Pravljice so se pripovedovale takrat, ko pri hiši ni bilo dela, ponavadi ob večerih, posebej v zimskem času. Če se hočemo pred praznikom dela pokloniti pregovorni slovenski trdoživosti in delavnosti bo torej bolje, če se posvetimo pripovedkam v verzih, to je pripovednim pesmim, ki govorijo o delu.

Danes se bomo tako prisluhnili belokranjski pesmi Tri jetrve, ki opisuje žetev žita. To je bilo najtežje kmečko opravilo v poletnem času, ponavadi ob koncu junija, glede na podnebne razmere krajev. Žitno klasje so nekdaj povečini žele ženske s srpom in ga sproti vezale v snopiče.

O treh takih žanjicah, ki so si bile svakinje, torej jetrve, bo govorila tudi današnja pesem Tri jetrve žito žele. Medtem, ko žanjejo žito, se pogovarjajo o tem, katerega moškega bi ljubile. Glede na sorodstveno povezavo žanjic ljubezensko ozadje pesmi ni povsem jasno, a nanj lahko sklepamo iz mnogih variant pesmi »Tri jevojke žito žele«, ki so razširjene na Hrvaškem, v Bosni in v Srbiji.

Pesem Tri jetrve je ena redkih slovenskih ljudskih pesmi, ki je bila posneta pred letom 1955, ko se je v Sloveniji začelo sistematično beleženje ljudskih pesmi in glasbe na magnetofonski trak. Je namreč ena od 38 pesmi, ki jih je že poleti 1914 v Adlešičih in v Preloki v Beli krajni na valjčni fonograf posnel domačin, pravnik, dr. Juro Adlešič. Na posnetku je ohranjenih le prvih šest kitic pesmi, nadaljevanje pa se je ohranilo v transkripciji Nika Štritofa. Po zvočni plati je pesem zanimiva zaradi sozvočja dveh glasov, ki se včasih srečata v sekundi, zelo nenavadni za slovensko ljudsko glasbo.

Tri jetrve žito žele, 2:36 iz Odmev prvih zapisov (GNI ZRC SAZU, 2004)

Oddajo Divja jaga je pripravil Peter Kus.