Na redni spored Cankarjevega doma je prišel ljubljenec 17. Liffa Zajtrk na Plutonu. Film Neila Jordana, ta rahlo nadrealistična kreacija, ki je po literarni predlogi Patricka McCaba doživela kar nekaj ovacij, je tako rekoč, ne samo zajtrk, vendar celotni penzion življenske zgodbe mladega transvestita. Film v ospredju prikazuje križe in težave mladega protagonista Patricka, ki je nekako odgovor na vprašanje kaj nastane, ko se spečata lokalni duhovnik in mlada vaška lepotica v irski vasici v začetku šestdesetih let. Osebna zgodba, ki je umeščena v nemirna leta irsko – britanskega klanja, razkriva široko paleto čustvenih repriz.
Ko je režiser Neil Jordan ustvaril film Zajtrk na Plutonu, je imel v mislih dramo s sladko-črnim humorjem. Vendar ustvaril je kičasti, na trenutke prekomerno sladkobni in s patosom prežet izdelek, ki deluje masovno všečno. Zahtevnejši okus pušča na strani, vendar se zato spretno okorišča izvrstne fotografije ter kamere, ki prekomerno spominja na forest-gumpovsko dinamiko. Kadre polne izpiljenega estetskega kiča namerno pušča, da vstopa v ospredje in s tem v gledalcu vzbuja skomine, žalost in vzhičenost. Celotni patos dopolni zimzeleni venček, z Bobby-em Goldsborn-om in njegovim Honey-em na čelu. Jah, ni kaj, Neil Jordan je vedno znal poskrbeti za senzualnost, vendar mu je za razliko od Igre solz, zmanjkalo tiste neprecenljive misteriozne žalosti. Ostal je le tisti stari izguncani “everybody wants to be loved”.
In taka je tudi Patrickova poanta – z ljubkovalnim imenom Kitten – biti ljubljen in pripadati. V iskanju svoje matere spoznava svet, ki je kontradiktoren njegovemu karakterju. Njegova svilnato bela koža in agelsko modre oči, kljubujejo kruti zunanjosti z nasmehom, za katerim pa se kakopak skriva neizmerna žalost. Je kot majhna mačica - zavržena, umazana, vendar še vedno dovolj ljubka, da stari iluzionist prepozna v njem iskivost, stari perverznež pa seksapilnost njegove biti. V iskanju fantomske gospe – matere - najde svojega očeta. Dobesedno. In potem je vse lepo in prav. Prešuštniški oče najde v njem odvezo, sin - alias hčera - pa ljubezen.
Če že kaj, je Zajtrk na Plutonu klišejski. Ta klišejskost pa skriva še dodatne razsežnosti v pestrem mozaiku že videnih filmov. Torej kot bi zmiksali Paris Texas, Billy Eliot-a, priokus Crying Game in patriotstvo In the name of father, posutega z zlatim prahom Ziggija Stardusta, katerega bi nato servirali kot vročo žemljico novopečenega evropsko tipskega filma. Uspeh zagotovljen. Vsaj po izboru občinstva.
Čeprav je film več ali manj velik kalup videnega, pa skriva nekaj konkretnih biserov, ki se nemara toliko bolj svetijo zavoljo ostalega “junka”. Navdušujoča igra mladega igralca Cilliana Murphy-ja v vlogi glavnega protagonista odstira neizmerno karizmatičnost in nadarjenost. Iskrivost in poetični cinizem ustvarjata vzdušje surealistične odmakjenosti,
ki pravi: nor je svet okoli tebe in nikakor ne ti. Venomer, ko uzreš to okolje, pa naj bo še tako očitno okrutno, krvavo ali sprostituirano, vedno se lahko zgodi kanček magije. Pač Življenje je lepo, navkljub holokavstu.
Torej, ko si boste zaželeli kančka te magije in veliko pop osladnega prostituiranja, z nekaj res dobrimi šalami, lahko to naredite do konca tega meseca v Cankarjevem domu. Kratkočasenje zagotovljeno.
Celotni Plutonski paket si je ogledala Lea