Vic gre takole:
Veste, katera je največja nevladna organizacija na svetu?
Srbija
Od parlamentarnih volitev v januarju se stranke v Srbiji niso mogle dogovoriti okoli mandatarja in sestave vlade. Niso mogle ali niso hotele? Da niso mogle ni nič novega – po zadnjih volitvah so pogajanja za vlado, katere predsednik je naposled postal Vojislav Koštunica, trajale tri mesece. Lahko bi se reklo: tipična srbska ali splošno balkanska nemarnost. V sedanjem primeru bi bila natančnejša ocena, da se partije niso hotele zmeniti glede nove vlade v pričakovanju, da svetovne sile sprejmejo odločitev o prihodnjem statusu Kosova. Paradoksalno, niti ena partija si ne upa biti na oblasti v trenutku razglasitve neodvisnosti Kosova. Po drugi strani, nacionalno orientirane stranke komaj čakajo, da jim bo val nacionalističnih emocij po osamosvojitvi Kosova zagotovil boljšo pogajalsko pozicijo.
Splošna logika demokratskega sistema nalaga, da stranka, ki je osvojila največ glasov, dobi mandatarja nove vlade in priložnost, da izbere koalicijo za nujno večino v parlamentu. To pač ne deluje vsakič, posebej ne za shizofreno situacijo, v kateri se sedaj nahaja srbska politika. Srbska Radikalna stranka kot zmagovalec na volitvah s tretjino osvojenih glasov niti ni bila zainteresirana niti sposobna formiranja vlade s pomočjo koalicije. Naslednji kandidatki v igri sta Demokratska Stranka sedanjega predsednika Tadića in Demokratska Stranka Srbije bivšega premiera Koštunice. Za opisovanje farsičnih pogajanj med tema dvema strankama, v katerih je bilo poskušano vse, razen doseganja kompromisa, je škoda besed. Skratka, barantalo se je z ministrskimi položaji in drugimi pomembnimi državnimi funkcijami v maniri primitivne menjave sužnjev. Eden izmed ključnih foteljev, v katerega se je bilo potrebno zavaliti, je bil tudi ta od predsednika parlamenta. Končno je Demokratska Stranka Srbije (DSS) potegnila odločilno potezo in podprla kandidaduturo Srbske Radikalne Stranke. Tako je v zgodnjih urah danes Toma Nikolić postal predsednik parlamenta, funkcija, ki, dokler vlada ne obstaja, pridobiva na pomenu. S tem je prekinjena vsaka iluzija, da tako imenovani demokratski blok ne bi nikoli sodeloval z najhujšo nacionalistično opcijo, ki jo Srbija ima.
Demokratski blok, ki zbira vse evropsko orientirane stranke in predstavnike manjšin, je bila sila, ki je leta 2000 v demokratski pol-revoluciji pol-prevratu legitimno zmagala nad Miloševićevim režimom. Ta politični konglomerat je simbolično in materjalno podpiran s strani zahodnih sil in inštitucij. Verjelo se je, da se bo na ta način center politične borbe koncentriral med demokratskimi strankami, izzivajoč marginalizacijo Radikalov in Miloševićevih Socialistov. Toda ta idealistična projekcija, v katero je tudi verjela tista polovica milijona demonstrantov na ulicah, ki je premagala Miloševića, je zanemarila eno majhno dejstvo. To je, da so Koštunica in njegov DSS ideološko bistveno bližji nacionalistični ideji Radikalov kot liberalni ideji ostalih demokratov. Postavlja se vprašanje, zakaj ni DSS že prej sodelovala z Radikali? Prav zaradi anateme, ki jo je Zahod naredil iz Radikalne Stranke, grozeč, da ne bo podpiral in tudi investiral v Srbijo z nacionalisti na oblasti. Končno je DSS prekršil ta radikalski taboo in poskusil prepovedano sadje, kar si je tako dolgo želel.
Iz današnje perspektive se zdi, da je pakt demokratskih strank iz oktobra leta 2000 bil samo pakt za zrušitev Miloševićevega režima, ne pa tudi konsenz glede bazičnih vrednot. Ali je to goljufija volivcev, ki so glasovali za demokratski blok? Pravzaprav ne, ker so to tisti isti volivci, ki so sedaj dali največ zaupanja nacionalistični opciji, če v njo skupaj zberemo Radikale in tako imenovane zmerne konzervativne demokrate. Sedaj se je smisleno vprašati, ali je Milošević šel zaradi vodenja vojn ali zaradi tega, ker je vojne zgubil.
Končno je padla demokratska maska z obraza Koštunice in Demokratske Stranke Srbije. To je tudi končni konec ideje, v katero je veliko državljanov Srbije tako rado verjelo – da obstaja združeni demokratski blok, ki ima kljub velikemu številu relativno malih strank premoč nad nacionalističnim opcijam preteklosti.
Ali gre pričakovati, da bo sedaj DSS formiral vlado z Radikali, kar je teoretsko mogoče? Ne. Ampak ne zaradi tega, ker si Koštunica ne upa, ampak zaradi tega, ker Radikalna Stranka pričakuje, da bo spet in v večjem številu zmagala na naslednjih volitvah. Do teh volitv lahko pride, če se ne izbere mandatar vlade do zakonskega roka od 14. maja. Morda bo tedaj več maškarade, a manj mask.
ODPOVED: Mašakrado v Srbiji sa distance komentirala Jovana Mihajlović Trbovc.
Komentarji
komentiraj >>