Četrtek, 10. 5. 2007
BIGor
Z zgodbo o uspehu Artcic Monkeys se ponavlja zgodovina. Na miniaturen način gredo po stopinjah liverpoolskih mulcev, ki so si nadeli ime Beatles in obnoreli Otok, nato pa še cel svet v šestdesetih, in na tej poti so več kot uspešni. S socialno obarvanimi besedili Arctic Monkeys se identificira skoraj pol britanske mularije, ki je vroče pričakovala letošnji 23. april, ko je uradno izšel drugi album skupine. S Favourite Worst Nightmare, ki je v tednu dni segel na prvo mesto britanske lestvice albumov, niso Arctic Monkeys le izrazili svojo zvestobo neodvisni založbi Domino, ampak so podčrtali svojo neverjetno produktivnost. Spet lahko zbadljivo začnemo vrteti po zobeh vprašanje, ali so presegli prvenec? So! Arctic Monkeys sodijo med tista redka novopečena imena, ki so dobro opravila preizkušnjo drugega albuma. (v celoti!)
* Mulci iz Sheffielda so še pred lansko uradno objavo prvenca dodobra zatresli britanski kontinent in brez posebnih medijskih naporov postali eno najbolj vročih imen na aktualni britanski klubski sceni, ki so jo čez noč zamenjali z nastopi v uglajenih in eminentnih koncertnih dvoranah širom po Veliki Britaniji. Večplastna zgodba o uspehu Arctic Monkeys je zanimiv predmet za sociološko opazovanje, raziskovanje in analiziranje. Medtem ko se nam prek televizijskih ekranov, radijskih valov, vedno bolj rumenih, tabloidnih tiskovin vsiljujejo obrazi, za katere sploh ne vemo, zakaj so tako vseprisotni in za povrh še tako pomembni debilatorji javnega mnenja in okusa pri nas, so se tile fantje iz južnega Yorkshira prebili pod svetovne reflektorje in pred globalne objektive z na pol naivnim, skoraj diletantskim pristopom, ki nima nič skupnega s prevladujočimi principi bombastične reklame in nasilne promocije.
Na sceni so se pojavili junija 2003 in si s kontinuiranim nastopanjem, ki so ga pospremili s talanjem brezplačnih demo-cedejev, pridobivali sloves in si priborili množico oboževalcev in zasledovalcev. Njihovo število se je povečevalo s tankanjem in izmenjavo demo posnetkov prek peer2peer kanalov. Evforija je še bolj narasla z MySpace stranjo skupine, ki o tem ni vedela nič. Glas o iskreni glasbi in prepričljivih nastopih štirih še včeraj mladoletnih mulcev se je hitro razširil po internetu in pljusknil tudi čez rob britanskega kontinenta. Ko je lani izšel njihov uradni prvenec Whatever People Say I Am, That's What I'm Not sploh ni bilo takšne evforije. Ta plošča ima podobno usodo kot jo je imel prvenec naših Pankrtov. Zasledovalci skupine so bili povsem pripravljeni na njo ob njenem izidu, saj je šlo za skladbe, ki se jih je dalo slišati na koncertih skupine ali na demo-posnetkih. Le naslovnica je bila neznanka. Vseeno pa se je plošča prodajala kot za med. Čez pol milijona prodanih izvodov prvenca priča, kako glasbena industrija ni v takšni kruti krizi, kot jo napihujejo poročila in analize velikank. S prebojem je sheffieldski kvartet dokazal, da se v glasbeni biznis še vedno lahko vpleteš z najbolj preprostimi, nekoliko modificiranimi oblikami do-it-yourself delovanja. Arctic Monkeys so bili takoj ob boku britanskih preroditeljev Franz Ferdinand, Futureheads, Kaiser Chiefs in drugih ter so lani med drugim pobrali nagrado Mercury za najboljši britanski album.
Z zgodbo o uspehu Artcic Monkeys se ponavlja zgodovina. Na miniaturen način gredo po stopinjah liverpoolskih mulcev, ki so si nadeli ime Beatles in obnoreli Otok, nato pa še cel svet v šestdesetih, in na tej poti so več kot uspešni. S socialno obarvanimi besedili Arctic Monkeys se identificira skoraj pol britanske mularije, ki je vroče pričakovala letošnji 23. april, ko je uradno izšel drugi album skupine. S Favourite Worst Nightmare, ki je v tednu dni segel na prvo mesto britanske lestvice albumov, niso Arctic Monkeys le izrazili svoje zvestobe neodvisni založbi Domino, ampak so podčrtali svojo neverjetno produktivnost. Spet lahko zbadljivo začnemo vrteti po zobeh vprašanje, ali so presegli prvenec? So! Arctic Monkeys sodijo med tista redka novopečena imena, ki so dobro opravila preizkušnjo drugega albuma.
Uvodna bombastična pesem Brianstorm obljublja nadaljevanje začrtane smeri prvenca. Že četrta pesem Balaclava pove, da temu le ne bo tako. Arctic Monkeys so začeli širiti zvočno-stilski mozaik in so naredili zanimive obrate v svojem prepoznavnem, naostrenem neopostpunkovskem slogu. S prvencem so iskreno izlili najstniško potenco, na drugem pa izstrelijo zanimiv ustvarjalni naboj, ki mu sledimo od začetka do konca albuma. Opravka imamo s ploščo, ki nadaljuje tradicijo britanskega rocka. Je otrok zgodbe, ki jo lahko razvlečemo čez desetletja, od že omenjenih Beatlov ter Who in Kinks, čez Clash in Gang Of Four, do Smiths in Oasis. Kot vse naštete skupine so začeli razgrajevati, bogatiti in nadgrajevati svoj slog. Podobno kot naši zasavski mladci We Can't Sleep At Night že od začetkov nakazujejo naklonjenost surfu, ki ga na drugem albumu odvlečejo v smeri americane. Anahroni citati se učinkovito, a počasi vpletajo v skladbe in se križajo s spogledljivimi parafrazami svojih sodobnikov. Tako se nam v zlitini dveh komadov This House Is A Circus in If You Were There, Beware presenetljivo zlijejo Clash, Bad Brains in Queens of The Stone Age. Arctic Monkeys vešče presnavljajo teme in se poigravajo z njimi, v Only Ones Who Know celo odplavajo kot kanu v Jarmuschevem filmu Dead Man v spremljavi neilyoungovske kitare. Na razgibanem Favourite Worst Nightmare je stkana glasbena govorica, ki je polna napetosti, dramatičnosti, ostrine, melanholije, uporništva in kritičnosti. Aranžmajska izpiljenost je poudarjena z zelo učinkovito produkcijo, ki ne maskira, ampak poudarja iskrenost raziskovalnega duha mulcev iz Sheffielda. Nepretenciozno zaokrožena plošča obljublja še veliko od Arctic Monkeys!
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>