Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
EURO VISIONS; četrtek, 10.V.07 ob 16.00 (3999 bralcev)
Četrtek, 10. 5. 2007
IdaH



Če vzamemo osebne občutke kot merilo, je Bruselj pred petnajstimi ali celo pred petimi leti imel zelo drugačen urbani utrip. To dolgočasno belgijsko mesto s širokimi cestami, danes poka po šivih od mestne kulture, do

V Royal Museumu of Fine Arts of Beligum je do prvega junija na ogled razstava s sumljivim naslovom Euro Visions, vendar okitena s promenentnimi imeni Magnumovih fotografov kot so Chris Steele Perkins, Peter Marlow, Alex Majoli, Martine Franck. Poleg tega je bila pred dvemi leti razstavljena v Centru Georges Pompidou. Razstava se razteza na 2500 kvadratnih metrih kletnih prostorov muzeja.

Na vhodu je butnil vame stenski napis, ki z vsemi svojimi parametri spominja na rusko in kitajsko propagando izpred nekaj desetletij. Če so bili komunistični pamfleti oblikovani s težkimi tipografijami, je evropska inačica sporočanja pisana v živahni, razdrobljeni tipografiji različnih velikosti, v mnogih nivojih. Evropa ne zlorablja umetnosti nič manj, kot kateri koli politični propagandni sistem. Na steni je pisalo »Determined to lay the foundation of an ever closer union among the people of Europe, resolved to ensure the economic and social progress of their countries by common action to eliminate the barriers which devide Europe...." in tako s Titom, oziroma s Chiracom, Fontellesom in Barroso naprej.

Če bi glavno propagandno idejo razstave imenovala koncept razstave, bi razvrednotila vse ostale koncepte razstav. Torej, razstava, ki je nedvomno presegala letni budžet katere koli ukrajinske umetniške institucije in je bila namenjena na novo posvečenim dvanajstim pridruženim članicam Evropske unije, se je strnila okoli ideje komunikatorja med prvorazrednimi in drugorazrednimi državami. Saj je bojda pred dvemi leti samo vsaki tretji Francoz poznal ime vsaj ene izmed priključenih članic.

Razstavo so kurirali Diane Dufour iz Magnum Photos, Quentine Bajac iz Pompidouja in Virginie Devullez iz Royal Museuma. Izbrali so set 12-ih avtorjev z dolgoletnimi karierami in zelo izčiščenim pristopom k fotografiji. Vsak avtor si je glede na svoje afinitete izbral eno izmed držav, ki jo je portretiral.

Fotografije so med seboj jasno ločene po državah in vsaka država je predstavljena kot posamezen projekt, poleg katerega si lahko preberemo tudi osebno izjavo avtorjev. Nekateri avtorji se zavedajo, da je tu na kocko postavljen njihov umetniški ugled in se poskušajo distancirati od portretiranja države ter poudarjajo, da je njihov izbor zgolj trenutni osebni pogled in del osebne obsesije in nikakor ne more predstaviti neke države.

Za izjavo Paoloa Pellegrina, italijanskega fotografa, ki ga je Magnum sprejel v svojo zbirko pred dvemi leti, si je težko predstavljati, da bi jo napisal avtor sam. V izjavi govori o tem, kako je sedaj v Romuniji vse drugače, svetlo in optimistično, medtem ko njegove fotografije kažejo ravno obratno: temačnost, brezizhodnost. Podobno izjavlja tudi Bruno Barbey o Bolgariji, vendar diskrepanca med njegovo izjavo in fotografijami izgine in tudi fotografije začnejo pihati v evropski propagandni rog. Pri večjem delu svojega izbora je postavil statično kamero pred izhod iz metroja. Težko je verjeti, da v dveh mesecih bivanja v Bolgariji avtor trmasto sledi svojim vizualnim rešitvam in se ne pusti presenetiti od okolja, v katerem se nahaja.

Takoj na vhodu v razstavo treščimo v »Slovenija, od kod lepote tvoje«, ki jo je upodobil Martin Parr, priznani Angleški fotograf. Intrigirala ga je raziskava, ki je objavila podatek, da so angleški turisti v letu 2004 najbolj pogosto obiskali ravno našo malo deželico. Njegova rešitev je izredno komična. V državico se je odpravil z idejo, da bi našel njene kontradikcije, vendar je ugotovil, da je Slovenija tako lepa in urejena, da nima kontradikcij. Parr verjetno ni šel na koncert na Metelkovo in v vaško cerkev v nedeljo dopoldne. Nočem braniti naše nacije, z njim se celo strinjam, da je tu izreden dolgčas, vendar je njegova rešitev preveč lenobno turistična.

Kontradikcije, ki jih je iskal Parr, bi nedvomno pričakovali od Marka Powerja, ki je bil poslan na Poljsko. In vse, kar je prikazal, so bili neki medli utrinki, ki bi lahko bili kjer koli. Podobo katoliških simbolov, ki se bohotijo v tej državi skupaj s hiper potrošniškim vrvežem, je popolnoma spregledal. Nemogoče!

Martine Franck je našla rešitev v tem, da se je povezala z lokalci. Zanjo je bila lokalka že fotografinja Anna Farova, ki po političnem azilu že 25 let ne živi na Češkem, ampak v lepi Franciji. Kaj se lahko iz tega naučimo? Samo razumnik iz prvorazrednih držav lahko dovolj dobro razume nas - drugorazredne državljane.

Čare evropske prestolnice je užila Ida H.



Komentarji
komentiraj >>