Nedelja, 13. 5. 2007
barbara
Po dobrem letu premora se je naša znanka Hanne Hukkelberg ponovno odločila dokumentirati svoje lastne poti. Njena druga plata Rykestraße 68 je nastala kot odraz njenega bivanja v Berlinu na omenjeni ulici. Zvoki Berlina so v nasprotju z vožnjami s kolesom po Oslu iz njene prve plate, bolj meditativni, tihi, na trenutke celo temačni. Tokrat nam Hanne predstavlja svoj introvertiran svet s katerim se boste seznanili lahko čez dobre štiri dni na odru Cankarjevega doma. Preverite. (v celoti!)
* Po dobrem letu in pol je pred nami nov izdelek norveške mladenke, ki svoj glasbeni šarm skriva v majhni torbici polni zvočnih čudes. Hanne Hukkelberg nas je že leta 2005 presenetila s svojim prvencem Little Things iz katerega so zvončkljale vse tiste«male stvari«, mali inštrumenti, male zgodbe, njena mala vsakodnevna popotovanja od doma do oslovske glasbene akademije. Spontano, a hkrati izbrano, je Hanne zbirala terenske posnetke, ki jih je studijsko oplemenitila z ženskim prijemom kuhinjskih pripomočkov. Žvenketanju kozarcev, kapljanju vode iz umivalnika in prekipevanju vrelega mleka je počasi dodala svoje korake. Vrtenje kolesne osi, puhanje mimoidočega vlaka in žvrgolenje ptičev tam nekje, sredi mesta skozi katerega se je vsak dan vozila. Njen drugi izdelek Rykestrasse 68 ostaja zvest njeni individualni introspekciji sveta in fascinacija nad raziskovanjem zvokov se samo še stopnjuje. Razlika je le v tem, da so majhne stvari zlezle na plano in se razbohotile, ko je Hanne zapustila domači kraj in se odpravila na novo popotovanje. Rykestrasse je avenija v Berlinu, je kraj, kjer je nastal izdelek, ki ga nocoj delimo z vami.
Tako, kot je njen prvi album Little things označevala iskriva igrivost in skoraj poskočna odprtost do sveta, se Hanne tokrat umakne v svoj intimen svet. Njen klasično šolani vokal zato postane še bolj introvertiran. Skoraj sramežljiv, krhek, a hkrati svež in resnicoljuben se sprehaja med množico inštrumentov, za katerimi se tudi tokrat skrivajo člani raznih norveških zasedb; od Jaga Jazzist, Dinosau in Shining. Zanimivo je, da kljub masivnosti števila inštrumentov in izurjenosti njihovih igralcev, ostaja končen zvok celotnega izdelka minimalističen. Prostor na plati je tokrat premišljeno uporabljen. Ni več tavanj in improviziranih vpadov. Velik poudarek pa ostaja in se še bolj nadgrajuje s tolkalskimi in ritmičnimi vpadi. Z udarjanjem na kristalni lestenec, kotliček, tipkalni stroj in še vrsto neprepoznavnih materialov se glasbeniki zelo manipulativno lotijo združevanja in razhajanja med posameznimi komadi. Tudi pihalom in godalom so tokrat odvzete glavne vloge. Zamenjajo jih bolj razneženi zvoki kitare, klavirja, banja, harmonike in theremina. Velik poudarek pa je tokrat na različnih vpadih dodatno nasnetih vokalov, ki jih Hanne uporabi , recimo v komadu Fourteen, kot lepilo med posameznimi različnimi ritmičnimi prehodi. Isto vlogo zaznamo tudi v komadu Obelix, v katerem pa kot krpanka služi zvok mačjega predenja. A za vse te detajle se je potrebno v plato potopiti s slušalkami na ušesih. Vsak prasket in minimalna zvočna zareza bodo le tako dobili svoje mesto.
Morda lahko opozorimo še na en višek, ki ga vsebuje plata Rykestrasse 68. Gre za priredbo komada Pixies-ov Break my Body, ki ga zasedba razvleče do nerazpoznavnosti. Ne gre le zato, da surealen liričen svet Francka Blacka pride ponovno do izraza, temveč se temu njegovemu temačnemu svetu Hanne približa tudi z glasbo. Pompoznost harmonike in pravljičnost zvončkov, se tu stopi v neke vrste nelagodje, ki se neverjetno približa nevrotičnemu svetu Franka Blacka. In čeprav se njen svet zelo razlikuje od Blackovega, je to lahko le dokaz, da postaja zrela glasbenica. » Picking dry/And crispy paintflakes/Off a large, white/bricket wall/ while i stare/ out of my window. Približno tak je njen svet, ki nam ga odpre v uvodnem komadu Berlin iz svojega drugega izdelka.
Svet Hanne Hukkelberg in njene zvočne vragolije je vredno preveriti tudi v živo. V torek, 15. maja se bo v okviru spremljevalnega programa festivala Druga godba pojavila na odru Cankarjevega doma.
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>