Ponedeljek, 14. 5. 2007
primozv
V nocojšni Tolpi bumov se na valovih hrupa odpravljamo na raziskovanje soničnih pokrajin izpod prstov mlade zasedbe A Sunny Day in Glasgow. Navdahnjeni z melodičnostjo in udarnostjo The Jesus and Mary Chain na eni, ter občutkom za ustvarjanje bogatih zvočnih tekstur Sigur Ros na drugi strani, so dve dekleti in dva fanta, ustvarili sicer nekoliko robato in neizpiljeno ploščo, ki pa očara s svojo spontanostjo. (v celoti!)
Dolgi zimski dnevi brez sonca v Glasgowu so tako presenetili bodočega ustanovnega člana dvojca A Sunny Day in Glasgow, da se je ob ponovni razjasnitvi neba odločil svoj močna občutja ob tem dogodku udejanjiti v obliki glasbe. Po vrnitvi v rodne Združene države je tako Ever Nalens, s prijateljem Benom Danielsom, v domači spalnici začel snemati in obdelovati glasbo. Po nekaj mesecih je Ever Nalens od projekta odstopil, Ben pa je sam nadaljeval zastavljeno pot. Ko se mu je pri tem pridružila sestra Robin ter zatem še njena dvojčica Laureen, je zasedba že dobila obliko v kateri je nastala tudi danes obravnavana plošča. Bratsko-sestrska trojica je lansko pomlad izdala prvi EP, ga do danes že nekajkrat ponatisnila, vmes pa pridobila dovolj pozitivnih kritik, da si je pri mikro založbi Notenuf priborila pogodbo za ploščo, ki je konec letošnje zime tudi izšla. Na njej se Ben kot glavni avtor glasbe in tudi plošče kot take, ukvarja s seciranjem, množenjem, nasnemavanjem in mešanjem raznorodnih zvokov. V računalnik kot glavni inštrument te zasedbe, je Ben tako pripeljal obilico akustičnih zvokov. Od brenkal kot so kitara, mandolina ali banjo, do vsem poznanih zvokov iz vsakdanjega življenja, kot so kapljanje vode ali hrup ulice. Slednje sicer ni nekaj kar ne bi pred njim naredilo že veliko glasbenikov, a se za razliko od pogostejših minimalističnih pristopov k tovrstni vsebini, A Sunny Day in Glasgow stvari lotijo z drugega konca.
Do neprepoznavnosti zmaličene koščke glasbe, namreč nagrmadijo eden na drugega, vse dokler ne ustvarijo udarnega vala hrupa, kakršnega so denimo pred več kot dvema desetletjema The Jesus and Mary Chain ustvarjali z električnimi kitarami. A si A Sunny Day in Glasgow za to vzamejo čas, torej brez dramskega trikotnika, z zelo malo ali celo nič stopnjevanja napetosti skozi posamezno skladbo. Glavni pečat plošči pustita Robin in Laureen s svojim petjem. V višavah, kakor da, povsem distancirano od hrupa, ki se sočasno odvija pod njima. Ko se le-ta poleže in ga nadomestijo bolj umirjene elektronske podlage, se hočeš nočeš začnejo prikazovati paralele z glasbo islandskih Sigur Ros. Plošča Scribble Mural Comic Journal je sicer v primerjavi z izdelki veliko bolj znanih kolegov Sigur Ros, sicer precej bolj robata in na trenutke celo nespretna, a kar navdušuje je njena spontanost in najstniška naivnost v najboljšem pomenu te besede, s katero so se A Sunny Day in Glasgow lotili ustvarjanja te plošče. Če želimo, da nas odnese s seboj, se je zaradi njene zvočne intenzivnosti, plošči najbolje posvetiti v glasnem poslušanju od začetka do konca. Dosežen učinek je za skupino, katere člani so vsi bolj kot ne začetniki, brez opaznejših referenc, presenetljivo dober.
Komentarji
komentiraj >>