V Anton Podbevšek Teatru so se s tretjo premiero posvetili mlajšemu občinstvu, vendar brez dvoma v melodični akvarij fantazije potopili tudi vse ostale. Nekonvencionalna zasedba, vrvež simbolov in orkestralna spremljava poskrbijo, da glasbena pravljica Prokofijeva Peter in volk zaživi kot kompleksna, a zgoščena pripoved o »nepredvidenem ulovu«. Režiserja Nana Milčinski in Matjaž Berger sta koncept izrisa pravljičnega vrta umestila v japonsko kulturo, ob rob pa ji uravnovešeno naslonila sodobne zahodnjaške takte. Sicer pa se postavitev pravljice dobronamerno izogne kakršnikoli moralni didaktičnosti - tovrstno dregne le toliko, da »se spomnimo«.

V Anton Podbevšek Teatru so se s tretjo premiero posvetili mlajšemu občinstvu, vendar brez dvoma v melodični akvarij fantazije potopili tudi vse ostale. Nekonvencionalna zasedba, vrvež simbolov in orkestralna spremljava poskrbijo, da glasbena pravljica Prokofijeva Peter in volk zaživi kot kompleksna, a zgoščena pripoved o »nepredvidenem ulovu«. Režiserja Nana Milčinski in Matjaž Berger sta koncept izrisa pravljičnega vrta umestila v japonsko kulturo, ob rob pa ji uravnovešeno naslonila sodobne zahodnjaške takte. Sicer pa se postavitev pravljice dobronamerno izogne kakršnikoli moralni didaktičnosti - tovrstno dregne le toliko, da »se spomnimo«.

Zgodba Peter in volk v svoji sicer preprosti fabuli z neomajno avtoriteto Volka reprezentativno začrta ustaljeno ustrahovanje »večjih nad malimi« in neobhodno sporoča o stereotipni, zakoreninjeni in domala dogmatični nadmoči, ki se razlega tako v človeškem kot živalskem sobivanju. A pravljični junaki se kasneje hierarhiji uprejo in »naravno selekcijo« prelisičijo s pomočjo vzajemnega sodelovanja; uplenjen bo tisti, ki je na preži. Prav zato pravljico Peter in Volk odlikujejo nepričakovane situacije, kreativna negotovost in končno opojno zmagoslavje. (Zakaj vsako živo bitjece ima svoje atribute in če so le-ti obravnavani s »previsokega« položaja, so lahko ravno zato usodno in zahrbtno spregledani.)

Režiserja sta pravljično dogajanje vpela v izčiščen prostor, v katerega iz različnih smeri pronicajo poetike Vhodne in Zahodne kulture. V polje umetnosti pa tudi tenkočutno zasadila športne discipline, ki so na pretežno »post-dramski« način umetelno nadomestile prepogostokrat pretirano ilustrativnost uprizarjanja pravljic. Notne zapise Prokofijeva realizira masovni orkester na balkonu, ki strumno pospešuje emocije gledalcev, nekaj sodobnih instrumentalnih posegov pa ob najsilovitejših suspenzih izvedejo zvoki skupine Siddharta. Tomi M. pa je tokrat zasedel tudi vlogo Pripovedovalca, ki med drugim uvodno predstavi tudi igralce in vloge, ji jih zapopadejo. Malodane statičen, odet v črnino in na skoraj nevidni gugalnici, nekje v vmesnem prostoru svojo nalogo izvrši solidno in brez kakršnikoli nagibov »zvezdništva«.

Predstava je, tudi zaradi nekaj pozornih interakcij z občinstvom, kakopak še posebej drugačna in neobičajna za otroške oči. Pristop režije namreč ponuja množico interpretativnih vzgibov in je daleč od tega, da bi v (tudi odraslega) gledalca zasidralo eno samo »osrednje« pravljično sporočilo. Prodorne barve se magično prilivajo na oder in kapljajo na deviško belo podlago. Vizualna estetika dopušča in nudi svobodno izbiro točke opazovanja, ko pred nami na svetlem vrtu, posutem z ogromno količino riža, med seboj pletejo takšne in drugačne vezi Prokofijevi pravljični liki; Peter, Dedek (to pot Babica), Račka, Ptička, Volk, Lovec in Mačka, ki se metaforično izražajo skozi vsakemu posebej podan instrument.

Vsi akterji pravljice so, z izjemo posameznih živalskih zvokov, ves čas povsem nemi. Skupaj s Pripovedovalcem združujejo Besedo in Gib - napoved in reprezentacijo, ki se posledično skupno harmonizirajo s spremljevalno glasbeno podlago. Druga, povsem nepričakovana poteza pa so nenadni sestopi iz vlog; in namreč tik zatem, ko Račka doživi usodni eksistencialni preobrat. Nesrečni dogodek v zgodbi izkoristijo kot stimulans za lastne asociacije iz zasebnega življenja. Malo za tolažbo, malo za pojasnitev »resničnosti« fikcije …

Alan Hranitelj je pravljične like odel tako, da je izpostavil le nekatere prepoznavne detajle posameznih živali; a jih ravno zato na določenih mestih oblikovno karikiral in dovršil do te mere, da so ti detajli ves čas nepogrešljivi pripomoček ob igrivo-animalističnem gibanju. Kostum skupaj z igralčevimi preciznimi gibi razumljivo opravi funkcijo opredeljevanja in razjasnitve posameznega karakterja.

Miselnost Vzhodne kulture se čutno, a nenasilno namesti v nastop-anje. Skozi gestikulacijo igralcev se projicirajo vrednote spokojnosti, poguma in modrosti. Svojevrstni zametki zenovstva pa upočasnijo tempo »vzhodnjaških korakov«, metaforično zmajujejo z glavo ob nesmiselnem nasilju in prerekanju ter poskušajo vzpostaviti medsebojno simbiozo vseh prisotnih v vrtu. Trdni nadzori - navkljub na trenutke pobesnelih - teles in vseobsežnost iskrivega duha predstavo tenkočutno pospremijo h koncu, za razplet pa nežno sugerirajo, da naj bo kakršnakoli otožnost le nujen del poti do spoznanja. Simboliko ob zaključku dokončno sklenejo želve, ki ob odhajanju občinstva zavzamejo t. i. rižev vrt in zaželijo »lep oklep« tudi nam …

Užitek v razkošni vizualizaciji, prizanesljiv poduk in radikalna kulturna preobrazba vrta so v tokratnem Petru in volku zagotovo predrli gledališke meje estetike in vsebine, ki se včasih zazdijo neprebojne - še posebej, kadar se nahajamo v sferah otroškega gledališča. Uprizoritev otrokom zaneti iskre razvijajoče se domišljije, odraslim pa poleg tega prepusti še izziv razbiranja obilnega podteksta. Nepreklicno: Pravljice zares nikoli več ne bodo le pravljice.

V akvarij glasbe in simbolov se je pravljično potopila Zala Dobovšek.