V Ljubljani je 3. maja potekalo drugo gostovanje v sklopu projekta Dobrih sosedskih odnosov. Gre za projekt, ki se izvaja po iniciativi dveh skupin iz Ljubljane in Zagreba. Prva skupina se je organizirala okoli projekta Mutual Aid Situations , druga pa okrog izhajanja časopisa 11. teza v Zagrebu. Gre za skupen projekt, ki je še v procesu nastajanja in zasledovanja kratkoročnih ciljev. Bistveno je, da se skozi izvajanje projekta vzpodbuja povezovanje različnih sredin in držav na ravni, ki ni del uradne politike Ljubljane in Zagreba. Kot tudi za širjenje dobrih sosedskih odnosov povsod, kjer na tem področju prihaja do konfliktov.

Projekt je torej produkt neposrednega sodelovanja, izmenjave problemskih sklopov ter idej. Tako se skozi različne tematike o kulturnih, političnih in preprosto človeških odnosih oblikujejo ideje, kako bi dobri medsosedski odnosi eksistirali. Gre za izrazito inkluziven projekt, brez kakršnegakoli monopola ali duopola, saj je namen razširitev izvajanja še na druga mesta ter ljudi. To naj bi prineslo množico novih idej, vrednih razmisleka in diskusije.

V četrtek smo lahko spremljali 2. problemski sklop projekta, predavanje o sloviti filozofski šoli Praxis. Idejo za razpravo o Praxisu so v projekt pripeljali ljudje, ki se na kakršen koli način ukvarjajo z levico, z njenim radikalnim delom, njeno smrtjo, njeno možnostjo obstoja, po drugi strani pa tudi z levico kot refleksijo in družbeno akcijo.

Filozofska šola Praxis še vedno buri duhove. Spodbujala je namreč radikalno kritiko vsega obstoječega. Ljudje okoli samega Praxisa so poskušali biti bolj levi, kot je bil lev sam režim socialistične Jugoslavije. To pa je privedlo do tega, da so postali disidenti in izgubljena čista avantgarda. Po padcu socializma tema izziva diskusijo, po drugi strani pa občutke svetosti. Z njo se je v nekem trenutku bilo potrebno soočiti pri oblikovanju političnih stališč, odnosa do preteklosti, socializma ter do širše levice.

Politična praksa šole Praxis je bila v času Jugoslavije zanimiva v prvi vrsti zato, ker je bila v sistemu sama politika postavljena v preizpraševanje. Odgovor Praxisa pa je bil zasnova popolnoma čiste, idealne filozofije, ki se ni ozirala na kakršne koli realne premike. Za njih je bil socializem edini možni izhod iz težav, v katerih se je znašlo človeštvo, Marxova misel pa najbolj primerna teoretska podlaga in inspiracija revolucionarnega delovanja.

Družbena analiza naj bi bila marksistična, nedogmatska ter revolucionarna in naj bi se odkrito spopadala z vprašanji sodobnega sveta, ki je bil za Praxicovce še vedno svet ekonomskega izkoriščanja, nacionalne neenakopravnosti, politične nesvobode, duhovne praznine, bede, lakote, vojn ter strahu. Filozofija, ki hoče misliti revolucijo, se mora obrniti k pomembnim vprašanjem sodobnega sveta in človeka, ter se od njih ne oddaljiti.

Časopis Praxis, ki ga je Hrvaško filozofsko društvo iz Zagreba izdajalo, je temljil na filozofiji, ki misli revolucijo. Izhajal je od leta 1964 do 1974 ter se povezoval z drugimi republikami pa tudi z intelektualci iz zahodne Evrope. Vladalo je prepričanje, da se o problemih Hrvaške ne more diskutirati ločeno tako od problemov celotne Jugoslavije kot tudi od problemov sodobnega sveta. Tako socializem kot tudi marksizem ne moreta biti mišljena ozko nacionalno, zato se je treba izogniti zapiranju obeh v nacionalne okvire. Šola ni hotela konzervirati misli Marxa, temveč je razvijala živo revolucionarno misel, ki pa je bila inspirirana z njegovim delom.

Do predavanja o Praxisu je prišlo spontano. Avtorja predavanja sta se s problemom srečala vsak zase, o njem pisala in tudi skupno diskutirala. Nikola Mokrović je maja 2006 v Istanbulu nastopil s predavanjem z naslovom 'The possibilities and horizons of Praxis practices in (post) Yugoslav time". Naslednje predavanje z imenom "Problem Praxisa" sta izvedla z drugim avtorjem - Perom Jerkićem - v Zagrebu. To predavanje je bilo tudi podlaga za tekst, ki je bil kasneje objavljen v 4. številki revije 11. teza. Ljubljansko predavanje je imelo isti naslov in je temeljilo na idejah, ki so se razvile že prej, odpiralo pa je nove možnosti diskusije.

Praxis se je torej ukvarjal s svobodno medčloveško koeksistenco skozi filozofijo kot aktivnostjo osmišljanja revolucije. Tako so praktično legitimirali obstoječi sistem, katerega arbitrarnost pa je na koncu ukinila sam Praxis. Politika je bila za to filozofsko šolo v najboljšem primeru etična kategorija. Praxis je naenkrat postal idealna kritika, kot tudi prebitek legitimacije za sistem, drugačen od realnega socializma, se pravi jugoslovanskega.

Skupnost, ki je ustvarila Praxis, je umrla. Predvsem beograjski del skupine je pokopal samega sebe, saj je ob začetku vojne zavzemal izrazito desne pozicije. Večji del Praxisovcev je zavzemal pozicije meščanskega kritičnega intelektualizma in se hkrati trudil biti zvest platformi Praxisa. Ljudje, ki stojijo za Praxisom, ga vidijo kot dobro pozicijo v morju totalitarizma. Dajejo mu pomembno priznanje v kapitalističnem svetu tihotapljenja življenja.

Ljubljansko predavanje je, po besedah avtorjev, pustilo precej drugačen vtis od zagrebškega. Zagrebška publika je z večjo težavo sprejela kritični pristop do Praxisa kot fenomena, ki predstavlja pomemben faktor kontinuitete kateregakoli levega odpora. Praxis, kot referenčna točka, ni nič čudnega, če vzamemo v obzir, koliko je po eni strani vseprisotna frustracija vezana na vse, kar je jugoslovanskega, po drugi strani pa je bila ta šola glavna ideološka baza zagrebške filozofske katedre. Diskusija v Ljubljani je delovala mnogo bolj odraslo in strpno.

Predavanje se bo v sklopu Medsosedskih odnosov v prihodnosti izvedlo tudi v Beogradu. S tem bo primerjava duhov v bivših republiških centrih dobila še eno, novo dimenzijo.

Na predavanju je razmišljala Lucija.