Eden najvažnejših in najvidnejših objektov srbske moderne arhitekture je Državna tiskarna v Beogradu, arhitekta Dragiše Brašovana. Stavbo večina Beograjčanov pozna pod drugim imenom - kot Beogradski izdavačko grafički zavod, ali krajše - BIGZ. Brašovan je objekt zasnoval leta 1933, gradnja pa je bila končana 7 let kasneje. Ta ogromna svetlo rumena zgradba je v svojih zlatih časih na površini 25 000 kvadratnih metrov zaposlovala skoraj 3 000 ljudi. Zadnja leta pa se je v BIGZ poleg nekoliko sedežev tukajšnjih firm, vselilo tudi veliko število mladih umetnikov.
O življenju BIGZA, ki je s sprejemom umetnikov v svoj velik trebuh doživel svojevrsten preporod, govori tudi dokumentarec Mladena Petrovića : “Planeta BIGZ”. Film je nastal letos, njegov naslov pa je povzet po vročem alter klubu, odkritju pretekle beograjske žurerske sezone. Tu so se do začetka maja med vikendi dogajale različne elektronske zabave v organizaciji didžejev, ki sicer delajo in ustvarjajo v prostorih stavbe. Čeprav gre za staro in dotrajano, predvsem pa ogromno stavbo, v njenih prostorih kreativno deluje večje število srbskih pa tudi tujih umetnikov z različnih področij.
BIGZ kot obstaja danes, seveda ni bil namen arhitekta, ki ga je sprojektiral. Do nastanka ateljejev, klubov in do organizacije razstav, modnih revij in podobnih dogodkov je prišlo sponatano. Lahko pa bi rekli, da tudi zato, ker so se stvari dogajale ob pravem času in na pravem mestu. Koncept BIGZa tako odpira veliko vprašanje o potrebi mest po kulturnem prostoru takega tipa. Dejstvo, da so že uveljavljeni in etablirani umetniki najeli prostore v stavbi, govori predvsem o njihovi iznajdljivosti, kako najti dostopen in učinkovit prostor za ustvarjanje. Tega jim sicer zagotovo ne bi nihče ponudil, zaradi dragih najemnin pa bi si ga malokdo lahko privoščil.
Državna tiskarija, ki v BIGZu še vedno deluje in se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in reklamnega materiala, je poslovna leta večinoma končala z izgubo. Letne najemnine, ki jih za ateljeje plačujejo ustvarjalci, velike luknje ne morejo zakrpati, zato se je država odločila za prodajo. BIGZ je tik pred tem, da doživi še eno od transformacij, ki ga brez kake časovne logike potiskajo iz zgodbe v zgodbo. Zaradi zakona o privatizaciji je to nekdaj največje založniško podjetje v SFRJ zdaj dobilo novega lastnika. Ni še jasno čemu bo BIGZ v prihodnje namenjen, ve se le to, da novi lastnik z njim dve leti ne bo počel nič. V prostorih se bo še naprej tiskalo kot do sedaj, ni pa se še izjasnil, kaj naj se zgodi z BIGZovimi najemniki.
Pri BIGZU gre najbrž za eno najzanimivejših in privlačnih stavb v Beogradu. Zgradba Državne tiskarne te resnično prevzame; morda zaradi tega, kar se je v njej dogajalo, morda zaradi tega, kar v njej zadnje čase zares veselo počnejo didžeji, modni oblikovalci, slikarji, glasbeniki… Lepo je, ker ne gre za neko depresivno okolje. Gre za druščino, ki se trudi početi, kar jo veseli. O tem pričajo tudi prostori, preurejeni v - po sili razmer - unikatne pisane sobe, ki se zlivajo v svetlo celoto.
Žal pa širjenje lepe ideje ni vedno vse. Kot rečeno, se je v današnjo pravljico o ogromni svetlo rumeni zgradbi, vmešala lastnica BIGZa - država. Umetnikov sicer nihče še ne preganja, saj imajo za svoje prostore sklenjene najemne pogodbe. Vendar pa se ne ve, kaj se bo zgodilo, ko bo BIGZ dokončno v rokah novega lastnika. Do takrat je treba držati pesti, da bo premogel kanec čuta za lepo in pustil BIGZ pri življenju. Vsaj kot stavbo kulturne in zgodovinske vrednosti, še raje pa kot prostor razvoja nove generacije tukajšnjih svobodnih umetnikov.
Iz Beograda se je oglasila Nina Slokar Boc