Nad Kinodvor se te dni zgrinja filmska noč. Po premieri na lanskoletnem Festivalu slovenskega filma je redni kinematografski program okupiral celovečerec En Natt / Noč, poetični filmski prvenec slovenskega režiserja Mihe Knifica. Kljub podalpskemu lastništvu režiserske taktirke in pretežno slovenski tehnični ekipi ostaja etiketa Made In Slovenia upravičeno vprašljiva. Prilaščanje slovenski kinematografiji spodbija skandinavska koprodukcija, nordijska lingvistična identiteta filma in švedski igralski trio.

Transkulturna filmska stvaritev, ki je nastala v sodelovanju dveh filmskih prostorov na nasprotnih polih evropske celine, je avtorski projekt vsestranskega umetnika Mihe Knifica. Po akademskemu spoprijemanju s kiparstvom je svoje zanimanje za sedmo umetnost nadgradil s študijem filma in videa v Stockholmu. Pri kreaciji gibljivih slik se še vedno spogleduje z vizualno umetnostjo, saj ga v filmskem ustvarjanju zanima predvsem funkcioniranje filma v galerijskem kontekstu. Njegove interesne smernice opazno prežemajo tudi debitanski celovečerec.

Film Noč je konceptualno zasnovan premišljeno in kompleksno. Zapostavlja kronološko sosledje dogodkov ter se oklepa že preverjenega in potrjenega filmskega koncepta poteka dogodkov v obratni časovni smeri. Po vzoru Nolanovega Mementa, Ozonovega 5x2 in uspešnice Nepovratno Gasparja Noeja začetek zamenja konec, in obratno, konec filma zamenja začetek zgodbe. Hkrati se ob prisotnosti sanj in fantazij razblini tudi strogo urejeni obratni časovni red; ponavljanje in prepletanje nekaterih segmentov podkrepi trditev glavnega junaka o cikličnosti časa, ki je - kot krog - vedno neskončen.

Izjava o krožni neskončnosti časa ni edini znani citat v filmu. Scenarij predstavlja kolaž poznanih izrekov iz filmske zgodovine in vsakodnevne rabe. V dialoge med osrednjimi liki je tako na primer vkomponirana Wittgensteinova že trivialna trditev o sovpadanju meja sveta in jezika, ki se prepleta z legendarno izjavo o poeziji kot dekorativni umetnosti iz Godardovih Dveh ali treh stvareh, ki jih vem o njej, ali tista o filmu kot resnici, ki se ponovi štirindvajsetkrat na sekundo, iz njegovege zgodnejše filmske stvaritve Mali vojak.

Kljub zanimivemu konceptu reciklaže zgodovinskih izrekov realizacija scenarija izpade prisiljeno in umetno. Visoka frekvenca nizanja citatov razblinja prepričljivo vsakdanji dialog, ki bi ustvarjal pristno resničnost. A resničnost je v filmu Noč skrajno izmuzljiv pojem. Dogajanje na platnu vseskozi preko različnih kanalov zasleduje ključna misel o kolektivni veri v konkretno zgodbo, ki konstruira realnost.

Resničnost si trije glavni junaki filma interpretirajo povsem drugače. Spominjajo se usodne noči, ki je tako ali drugače zaznamovala njihova življenja. Skrivnostno izginotje četrtega prijatelja, preobrati v medsebojnih odnosih in ljubezenske afere, zabeležene z digitalno kamero, so nekateri od dogodkov, ki se megleno podijo po njihovih podzavestnih tunelih in enako megleno dosegajo zmedenega gledalca. V labirintih spominov, halucinacij in fantazij gledalec nemočno hlasta za rdečo nitjo, po kateri bi se povzpel do bistva filmske zgodbe. A kljub pričakovanjih ostane v nedefiniranih globinah abstrakcij in metafor, ki potencirajo njegovo razočaranje.

Gledalčevo upravičeno razočaranje izzovejo tudi šibki orisi glavnih junakov in njihovih medsebojnih relacij. Trikotniška zasnova osrednjih likov ponuja idealno izhodišče za poglobljeno slikanje karakternih podob in skrivnostno prepletanje mreže so-odnosov. Kljub gostobesednosti »globokih« dialogov film s površnim izrisom karakternih lastnosti in površinskim tematiziranjem odnosov razbije dobrodošle psihološke nastavke, ki jih obeta zasnova filmske zgodbe.

Psihoanalitčni sledovi ostanejo vidni zgolj v podzemnih hodnikih in tekočih stopnicah metroja, ki učinkovito metaforizirajo mračne podzavestne misli. Glavni liki ne blodijo zgolj po temnih tunelih podzemne železnice, temveč tudi po enako temačnih hodnikih sanjskih podob in moreče preteklosti. Njihovi spomini pa odtekajo in se znova vračajo kot tekoče stopnice, ki se pojavljajo kot osrednji motiv filma.

Prav poetični posnetki temačnega podzemnega sveta z izčiščeno fotografijo, premišljeno kompozicijo in efektivno lučjo so glavni atributi filma Noč. Vendar tehnično dovršena forma ne popravi ravnodušnega celotnega vtisa kot posledice neprepričljive vsebine. Noč svojo filmsko estetiko razblinja v okorno izpeljanih dialogih, zasičenih z nerodno izpeljano ubeseditvijo abstraktnih idej, in se tako uvršča v nehvaležno kategorijo nesrečnih art filmov, ki sicer omogočajo dvourno estetsko filmsko odisejado, a ne dosegajo globljega vpisa v filmsko zgodovino in naš spomin.

Po meglenih labirintih podzavesti se je v filmski noči izgubljala Pina Sadar.