Prvenec Jožeta Livijena Podedovane brazgotine nosi podnaslov »pesmi o begu in lovu«. To so pesmi o posameznikovem vrtenju v krogu, o hoji po poti, ki je tako lov kakor tudi beg. V njih lirski subjekt izpoveduje dvojno ujetost, in sicer ujetost v posameznikov hic et nunc, a hkrati tudi ujetost v širšo kolektiviteto. Ta posameznika obtežuje in zaradi nje mora tudi nositi kolektivno krivdo in z njo »podedovane brazgotine«. Prav zaradi te upesnjene eksistencialne dvojnosti ni odveč podatek, da je Jože Livijen pesnik romskega porekla.

Odpovedujem se ukazu / gluhega spomina. / Prebarvam ga z gostim črnim oljem, / ki ga ne morejo / razredčiti ostanki. / Izbral sem pot, / kjer prostora za moje noge / nikoli ne zmanjka. / Na njej bom celil / podedovane brazgotine/ in mogoče bom naposled / kje doma?

Prvenec Jožeta Livijena Podedovane brazgotine nosi podnaslov »pesmi o begu in lovu«. To so pesmi o posameznikovem vrtenju v krogu, o hoji po poti, ki je tako lov kakor tudi beg. V njih lirski subjekt izpoveduje dvojno ujetost, in sicer ujetost v posameznikov hic et nunc, a hkrati tudi ujetost v širšo kolektiviteto. Ta posameznika obtežuje in zaradi nje mora tudi nositi kolektivno krivdo in z njo »podedovane brazgotine«. Prav zaradi te upesnjene eksistencialne dvojnosti ni odveč podatek, da je Jože Livijen pesnik romskega porekla.

»Nekoč sem bil pleme / sedaj sem sam«, piše Jože Livijen v eni izmed svojih prvih pesmi. A navkljub zasidranemu individualizmu, obstajajo »črepinje« in »sledi« ugaslih ognjev. Bakreni obrazi dedov, čeprav so mu tuji, ga še zmeraj preganjajo. Njihova senca je še zmeraj nad njim, ga lovi in ji nikakor ne more ubežati. A hkrati tudi on lovi to senco in pred njo beži. S senco svojih prednikov se vrti v začaranem krogu, na večnem potovanju, a tokrat na potovanju skozi realnosti lastne zavesti.

Jože Livijen nam z drobnimi emblemi nakaže, da se skozi celotno pesniško zbirko sprašuje, kaj pomeni biti Rom danes, ko je »šepet ciganske violine« in »škripajoča kolesa« le še daljni spomin. In vendarle je ta spomin zasidran tako globoko, da določuje posameznika kakor svetopisemska krivda Kajnovega rodu. Posameznik želi najti in tudi izraziti svojo lastno identiteto, a še preden to stori, se mora spopasti z identiteto, ki mu je bila pripisana. To je, da v očeh drugih, ne more biti drugo kakor Rom, kakršen je bil že njegov ded; da mu »sojenice mrmrajo, / iz ust jim teče steklena pena / ob izgovarjanju uročenega imena: / kri , ki naj se oprime.«

Pesniške zbirke avtorjev romskega porekla so v Sloveniji precej redek pojav. Če pa se taka poezija »zgodi«, večinoma ostane na straneh romskega časopisa »Romano them«. Jože Livijen je človek z obrobja. Njegovo ime ni ime, ki bi ga pogosto slišali v visokih literarnih krogih. In vendarle, ali bi ob izidu njegove poezije lahko govorili o začetku romske poezije in bi ob njej lahko ugotavljali značilnosti »romske pisave« in upesnjevanju tipične romske izkušnje? Ali lahko uporabimo kriterije »pozitivne diskriminacije« tudi pri poeziji?

Podobna vprašanja so se porajala skozi zgodovino tudi pri drugih skupinah, ki so bile marginalizirane. Tako še danes nekateri literarni kritiki govorijo o ženskih pokrajinah v poeziji, ki moškim ni dostopna. Svetlana Slapšak je mnenja, da moški kritiki, ki na tak način govorijo o poeziji ženskih avtoric, ponovno le-te postavljajo na margino. Tako mnenje bi lahko razložilo, zakaj Svetlana Makarovič ne želi objave svojih pesmih v zbornikih, katerim je skupni imenovalec ženska pisava.

Tako tudi o Shakespearjevih sonetih ne govorimo kot o gejevski literaturi. S takimi označevalci se po mnenju mnogih teoretikov takšni poeziji odpove naprej dejstvo, da gre za kvalitetno literaturo in postavlja neke marginalne skupine v družbi zopet na margino. Poezijo Jožeta Livijena lahko označimo za romsko zgolj iz pozicije, da gre za avtorja romskega porekla, ne moremo pa govoriti o neki novi »tipični« romski pisavi. Ženska, gejevska in tudi romska literetura zatorej morajo biti del kanona in biti postavljene ob bok le-temu. Po eni strani se moramo torej zavedati, da v poeziji ni pozitivne diskriminacije, ampak zgolj diskriminacija. Ta se pa pri Jožetu Livijenu odraža predvsem v dejstvu, da je vprašanje, če bi lahko svojo knjigo sploh izdal in jo predstavil širši javnosti, če bi bila napisana v njegovi materinščini, to je v romskem jeziku.

Čeprav je očitno, da Jože Livijen snov za svojo poezijo črpa predvsem iz romskega sveta, pa mu hkrati uspeva upesniti izkušnjo posameznika, ki se sooča s samim seboj ter s svojo preteklostjo in prihodnostjo. Podobno je naredil Hermann Hesse v svojem delu Siddharta, saj tudi to ni prikaz neke »vzhodnjaške« filozofije, karkoli bi to naj pomenilo. Gre zgolj za neko izkušnjo, ki je občečloveška. Jože Livijen pa prav s tem pokaže da biti Rom, prvenstveno pomeni biti človek, ki se po občečloveškem bistvu nikakor ne razlikuje od drugih ljudi, s katerimi živi. In prav v tem je veličina njegove poezije.

Kako so »podedovane brazgotine« občečloveška lastnost in so tudi Romi ljudje, je skušala pokazati Julija S.