Sreda, 30. 5. 2007
Bozji_dar
Zadnji album japonskih "težakov" Boris, ki jih v kratkem pričakujemo na ljubljanskem koncertu, je skupni projekt s kitaristom rojaških psihedelikov Ghost, Michiom Kuriharo. Sodelovanje je pozitivno vplivalo na obe udeleženi strani. Rezultat so Boris, ki še nikoli niso bili tako mehko-nežni, in Michiova kitara, ki je gotovo najbolj eksperimentalno-trdo zastavljena v njegovi dosedanji diskografiji ... (v celoti!)
* Japonski nojz-rock je v svetu cenjena zadeva, ki je skozi leta ustvarila kar nekaj opaznih imen. Boredoms, Ruins, Zeni Geva, Melt Banana in še kdo so najbolj odzvanjali v ušesih zahodnjaških slušateljev muzike z daljnega vzhoda. V zadnjih nekaj letih so primat na tem področju glasbenega ustvarjanja v deželi vzhajajočega sonca prevzeli Boris. Z albumi, kot sta npr. “Amplifier Worship” ali “Pink”, so se prebili v prvo jakostno skupino hrupnih japonskih izvoznih artiklov, ki plošče prodajajo tudi v tujini. Do sedaj so sodelovali že s številnimi ameriškimi založbami: Southern Lord, Man's Ruin in Hydra Head, ki so vse znane po svojih k nojzu, dronu in podobnim glasbenim vsebinam nastrojenih katalogih. Z novim albumom “Rainbow” so se Boris tokrat podali v avanturo z založbo Drag City, ki pa je precej drugače usmerjena.
Ta, na prvi pogled nenavaden izbor založnika, se že po prvem poslušanju izkaže za prav nič zgrešenega, saj Boris tokrat zvenijo – no ja, precej lažje prebavljivo. Vzrok za nekoliko bolj umirjen in še precej bolj psihedelično razvlečen zvok albuma “Rainbow” v primerjavi z dosedanjimi stvaritvami pa najbrž ne gre iskati v novi usmerjenosti benda Boris, temveč v dejstvu, da je album “Rainbow” plod sodelovanja s kitaristom Michiom Kuriharo. Slednji na plošči ne igra le neke stranske vloge sodelujočega glasbenika, ampak je še kako pomembno vplival na sam zvok in nastanek plošče.
Michio Kurihara ni nikakršen novinec na glasbeni sceni, prej nasprotno. Mnogi ga prištevajo med legende japonskega psihedelično-eksperimentalnega rocka. Njegova matična zasedba Ghost na Japonskem pa tudi drugod po svetu uživa malodane kultni status. Kuriharina prisotnost se več kot le bežno opazi. Boris namreč še nikoli niso zveneli tako mehko-nežno kot prav na albumu Rainbow. Sicer še vedno ohranjajo svoj značilno gost poln zvok, valeče in prezentne bobne ter težke doom kitare, ki pa v kombinaciji s Kuriharino psihedelično kitaro vendarle izzvenijo v drugačni luči. Poleg tega je večina skladb na albumu tudi precej bolj lirično zastavljenih. Še najbolj zvesti svojemu dosedanjemu zvoku se Boris zdijo v skladbi Sweet No.1, v kateri se po uvodnem bluesovskem kitarskem dvoboju odprejo širjave v nabitem boben-bas stampedu, ki v divjem drncu vleče naprej kitarske vratolomije. In potem je tu še vokal – petje, ki vsaj v tolikšni meri nikoli ni predstavljalo kakšnega pomembnega segmenta glasbe zasedbe Boris. Po analogiji bi enako lahko trdili za Kuriharino matično skupino Ghost.
Navkljub nekaterim novostim in nekoliko nepričakovanemu preobratu zasedbe Boris, pa lahko rečem, da ti v svojem početju še vedno ostajajo prepričljivi. Nemara se z albumom Rainbow kaže njihova tendenca po nekoliko bolj klasično zasnovanih vokalno-inštrumentalnih skladbah, toda po slišanem tudi s tovrstno orientacijo skupine Boris ne bi bilo prav nič narobe. Sicer pa se o njih lahko sami najbolje prepričate na njihovem skorajšnjem koncertu v Ljubljani.
pripravil Božidar Plesnik
Komentarji
komentiraj >>