Antea Arizanović je svojo umetniško pot začela v Ljubljani na visoki šoli za risanje in slikanje, nadaljevala pa v Beogradu, kjer je leta 2006 magistrirala iz slikarstva na fakulteti za likovno umetnost. Poleg Ljubljane in Beograda je bila Arizanovićeva že nekaj let povezana še z enim mestom. Po magisteriju v Beogradu je dobila možnost daljšega bivanja v Parizu, v umetniški rezidenci »Cite International des Arts«, kjer je ustvarila dela, ki jih zdaj predstavlja v ljubljanski galeriji Kresija. Razstava bo odprta do nedelje. »Le cri,pardon,krik« je nastala in se odprla v okviru letošnje Francosko Slovenske Pomladi, ki traja od desetega maja do enajstega junija. V sodelovanju s francoskim institutom Charles Nodier in mesta Ljubljane je nastal pester program, ki bo v enem mesecu ponudil obiskovalcem dogodke s francoskimi elementi na različnih ljubljanskih prizoriščih.
Po njeni zadnji ljubljanski razstavi »Ženska?« pred dobrim letom, se je umetnica tokrat lotila problematike posameznika v sodobni potrošniški družbi. Pri razstavi »Le cri,pardon, krik« gre za ironične in zgovorne kolaže, ki na preprost način povedo veliko. Avtorica nadaljuje s svojo prepoznavnostjo. Brez tragičnosti in brez pretiravanja duhovito govori o posamezniku, ki so ga vkleščili različni dejavniki sodobnosti ali, kot temu pravi sama, potrošniškega sveta.
Nekje se obregne tudi v krut svet sodobnega biznisa. Poslovneža prikaže kot žrtev, kot simbol položaja kateregakoli posameznika v potrošnštvu. Toda kot že rečeno, ne gre za kake tragične ali žalostne podobe. Nad njimi se zamislimo, ker so prikazane zelo direktno in brez ovinkarjenja povejo to, kar hočejo. A se tudi nasmehnemo, ker so tako drzne, hkrati pa delujejo kot nekakšen strip ali risanka.
Za razliko od njene prejšnje razstave tokrat ne gre za fotografije, temveč je avtorica svoje ideje naslikala in nato več slik sestavila v celoto. Tako se na več različnih platnih ustvarja ena skupna podoba. Učinek take postavitve in zasnove je, da več kosov šele skupaj sestavlja celoto. Druga vrsta kolaža na razstavi je podoba z naslovom »Happy?«. Tu prsata, nedavno preminula Anna Nicole Smith, pod roko drži skiciranega kunca in s širokim nasmehom strmi v prihodnost, pod njeno sliko pa je iz časopisnih črk izrezano enobesedno vprašanje »Happy?«.
Anna Nicole Smith je pri »Le cri,pardon,krik« ena redkih individualno določenih posameznic. Vsi ostali so večinoma brez obrazov. Naslikani so le njihovi obrisi, ne razloči pa se njihovih potez, niti izraza na obrazu. Ker to sploh ni važno. Šele celota je nekaj, kar šteje in tako obraz ali obrazni izraz posameznika ni pomemben. Včasih je celo nezaželjen, saj lahko pokvari usklajeno monotono celoto.
Na prvi pogled izgleda, da pri »Le cri,pardon,krik« ne gre za avtobiografsko tematiko. Ne govori se o položaju in vlogi ženske v sodobnosti, niti ne o družinskem albumu. Toda do tiste mere, kot je avtorica tudi sama posameznica v sodobni potrošniški družbi, gre tudi za samorefleksijo. Ustvarjalna strategija Arizanovićeve je bila vse od začetka izrazito individualno in konceptualno usmerjena nase. Tudi njena najnovejša razstava je v bistvu taka – čeprav se z njenimi deli tokrat lahko identificira več ljudi, pa bi bil enak učinek najbrž dosežen, četudi bi govorila o čem drugem. Gre za način, na katerega govori. Ta pa je provokativen, direkten in duhovit, čeprav se govori o temah, ki posegajo že skorajda v temno območje tabuja.
Le cri, pardon, krik je slišala, Nina Slokar Boc