Nedelja, 3. 6. 2007
david
Danes beležimo dogodke, družbeno dogajanje in družbene spremembe predvsem skozi medije. Vsakovrstni dogodki pa odsevajo tudi skozi duhovno človeško dejavnost in umetnost ter nenazadnje, podobno kot v tradicijskih družbah, skozi posamezne popularnoglasbene pesmi ali skozi pesemski repertoar določnih družbenih skupin. V sodobni kulturi, ki jo določajo predvsem mediji, to poteka na povsem drugačne načine kot v tradicijskih družbah, kjer je bila duhovna kultura in umetnost edini kanal, skozi katerega so ljudje sporočali o dogodkih in jih komentirali ter skozenj izražali svoja občutja, povezana z njimi in z življenjem nasploh. Dogodki, ki najbolj odmevajo in se ustalijo skozi ljudsko umetnost in ljudsko pesem pa so tisti, ki najbolj temeljno zaznamujejo človeka in družbeno skupnost. To pa so, če se osredotočimo predvsem na družbo in manj na posameznika, predvsem veliki naravni in družbeni dogodki in preobrati; na eni strani tako predvsem naravne katastrofe in na drugi vojne... (v celoti...)
Radio študent
Galsbena redakcija
Cigule migule
Nedelja, 3.6.2007, ob 14h
Danes beležimo dogodke, družbeno dogajanje in družbene spremembe predvsem skozi medije. Vsakovrstni dogodki pa odsevajo tudi skozi duhovno človeško dejavnost in umetnost ter nenazadnje, podobno kot v tradicijskih družbah, skozi posamezne popularnoglasbene pesmi ali skozi pesemski repertoar določnih družbenih skupin. V sodobni kulturi, ki jo določajo predvsem mediji, to poteka na povsem drugačne načine kot v tradicijskih družbah, kjer je bila duhovna kultura in umetnost edini kanal, skozi katerega so ljudje sporočali o dogodkih in jih komentirali ter skozenj izražali svoja občutja, povezana z njimi in z življenjem nasploh. Dogodki, ki najbolj odmevajo in se ustalijo skozi ljudsko umetnost in ljudsko pesem pa so tisti, ki najbolj temeljno zaznamujejo človeka in družbeno skupnost. To pa so, če se osredotočimo predvsem na družbo in manj na posameznika, predvsem veliki naravni in družbeni dogodki in preobrati; na eni strani tako predvsem naravne katastrofe in na drugi vojne.
Pred kratkim je slovenski Glasbenonarodopisni inštitut pri založbi ZRC SAZU izdal zgoščenko slovenskih vojaških ljudskih pesmi z naslovom Regiment po cesti gre, ki skozi svoj izbor ponazarja in govori prav o tem, kako ljudstvo skozi pesem dokumentira in zrcali svojo zgodovino, predvsem njeno pretresljivo plat. Na zgoščenki tako zasledimo dva tipa vojšakih pesmi. Prve so tiste, ki govorijo o konkretnih vojnah ter o dogodkih in osebnostih, povezanih z njimi. Tako omenjajo pesmi na zgoščenki, posredno ali neposredno, osebnosti kot so: Adam Ravbar (iz 16. stoletja) in Gideon Ernst von Laudona (iz 18. stoletja), poleg tega še vojne proti Turkom, bitko pri Custozzi (1848), drugo avstrijsko-italijansko vojno (1859), avstrijsko-prusko vojno (1866), vojno proti Francozom ter I. in II. svetovno vojno. Pesmi zrcalijo tudi zgodovino vojaške obveznosti v Sloveniji, pri čemer so najstarejše tiste, v katerih se omenja čas najemniških vojsk iz 15. stoletja. Prava vojaška pesem pa naj bi nastala v Sloveniji v 18. stoletju, ko je bila uvedena prisilna vojaška obveznost, sprva dosmrtna, kasneje (leta 1802) deset do štirinajstletna, nato skrajšana na osem let in leta 1866 na tri leta. Druga vrsta pesmi na zgoščenki so pesmi, ki bodisi posredno odsevajo življenje, povezano z vojaščino, ali pa govorijo o intimnem doživljanju zakulisja vojn in o njihovih posledicah. Vojaške pesmi pa odražajo tudi njihovo funkcijo in rabo. Pomembnejša funkcija vojaških pesmi je bila opogumljanje vojakov v vojnah, lahko pa je tudi spremljala nabornike na naborna mesta, ali pa so jih prepevali fantje v gostilni (kjer je vojaška pesem dobila funkcijo opevanja dogodkov s poudarkom na junaškem in veseljaškem karakterju). Nenazadnje pa so vojaške pesmi prepevali fantje tudi na vasovanjih dekletom, ker so bile povezane s slovesi, ta pa nosijo za vasovanje ustrezen čustveni naboj.
Pesmi na zgoščenki so razdeljene na omenjene vsebinske tipe, poleg tega pa so razvrščene tudi po starosti posnetkov, pri čemer je bil najstarejši posnetek na zgoščenki, ki ga bomo poslušali tudi kasneje, pesem Fantje se zbirajo posnet že leta 1916. Pesem je bila posneta v okviru akcije zbiranja dunajskega Phonogrammarchiva, v Judenburgu, v Avstriji. Med pesmimi z vojaško vsebino pa se na zgoščenki za popestritev in zavoljo bolj celostne predstavitve fenomena znajdejo tudi instrumentalni marši, povezani z vojaščino ter ena pritrkovalska viža, ki nosi ime in ritem Radecki marša.
Izbor gradiva na zgoščenki med drugim opozarja na pomembnost Glasbenonarodopisnega inštituta, ki ima v svoji zbirki arhiviranih okoli 50.000 pesmi iz vseh področij Slovenije in iz različnih časovnih obdobij, od začetka 20. stoletja do danes. Na podlagi takšne arhivske zbirke pa lahko njegovi sodelavci z vsako izdajo prikažejo najbolj relevanten, reprezentativen, raznolik in nenazadnje zanimiv izbor, kar se kaže tudi pri njihovi zadnji zgoščenki slovenskih vojaških ljudskih pesmi. Nenazadnje pa tudi spremno besedilo, ki ga je prispevala sodelavka inštituta dr. Marija Klobčar, odraža visoko znanstveno in informativno bogato raven. Pri tem pa je vseeno potrebno opozoriti na dva moteča detajla.
Kot prvo, avtorica skozi besedilo znanstveno zagovarja tezo, da bolj otožne vojaške pesmi ne izražajo bojazljivosti slovenskega naroda ampak so zgolj del širšega karakterja slovenskih ljudskih pesmi. To skuša dokazovati z neko navedbo ugotavljanja, da so po opravljenem delu Slovenci ponavadi peli mirnejše pesmi. Na tem mestu gre mogoče za neustrezen izbor izhodišča, na katerem avtorica gradi tezo, kajti po končanih delih in obveznostih slovenski ljudje niso prepevali zgolj mirnih in otožnih pesmi ampak tudi še kako vesele in poskočne - nenazadnje so na likofih, čeprav utrujeni od celodnevnega dela, tudi plesali. Kot drugo pa v spremni besedi proti koncu zmoti njegova nacionalno ideološko omejena paradigma. Avtorica tam namreč zagovarja nacionalni in državotvorni pomen in funkcijo vojaških ljudskih pesmi, spregleda pa drugo, prav tako prisotno vsebinsko plat z vojsko povezanih ljudskih pesmi. V spremnem besedilu namreč za ceno zagovora svoje primarne teze zapostavi univerzalno temo nesmiselnosti vojn, njihovih pogubnosti za človeka in družbo ter nenazadnje uporu proti njim, ki jo lahko prav tako zasledimo v slovenskih ljudskih pesmih. In pri tem ne gre za strah ali bojazljivost! Tudi iz tega vidika bi bilo zanimivo in po znanstvenih kriterijih potrebno analizirati slovensko ljudsko pesem, povezano z vojnami in vojsko. Preprostega podeželskega ljudstva verjetno ni vodila ravno ideološko revolucionarna in nacionalno obarvana misel, temveč bolj pragmatična in preprosta vsakdanja filozofija in etika. Je pa res, da je skozi propagando, šole in podobne institucije v ljudsko plast pronicala intelektualna in narodno-zavedna misel ter ob tem narodno-budilne umetne pesmi. Oboje pa je vplivalo na podobo in vsebino ljudskih pesmi. Šele na podlagi tistih narodno budilnih umetnih pesmi, ki so skozi čas ponarodele pa bi lahko, preko njihovih pomenskih sprememb in ljudskih variant zares ugotavljali ljudski značaj in miselnost ter funkcijo teh vojaških pesmi.
Ne glede na nekatere neustreznosti v spremnem besedilu, s katerimi se pač ni mogoče strinjati, je moč zgoščenko Regiment po cesti gre na splošno oceniti kot zelo kakovostno izdajo in pomembno novo pridobitev na področju izdaj terenskih posnetkov slovenske ljudske glasbe. Nenazadnje je njen domet večstranski, saj jo je mogoče uporabljati tako v znanosti, po drugi strani pa z zanimivim in poučnim materialom seže tudi širše.
Za konec današnje oddaje Cigule migule poslušajmo že omenjeno pesem Fantje se zbirajo, ki je bila posneta leta 1916 v Avstriji. Zapeli so jo Rudolf Knez in skupina moških.
CD Regiment po cesti gre – track št. 2
Oddajo Cigule migule, v kateri smo danes recenzirali zgoščenko Regiment po cesti gre, ki jo je izdal Glasbenonarodopisni inštitut pri ZRC SAZU, je pripravil David. V naslednji oddaji bomo nadaljevali s predstavljanjem zgoščenke in se osredotočili na izbor in opis nekaterih pesmi z nje.
Re: Nedelja, 3.6.´07, ob 14h: Vojaške pesmi na zgoščenki Regiment po cesti gre
Marija Klobčar [19/06/2007]
Spoštovani!
Prebrala sem vaš komentar naše zgoščenke in spremnega besedila. Ocene ste se lotili strokovno in kritično. Pri "dveh motečih detajlih" v mojem prispevku pa bi vendarle opozorila še na nekaj vidikov, ki ustrezneje osvetljujejo moj pogled: prvo je, da kot etnologinja podobo slovenske ljudske vojaške pesmi razlagam v povezanosti z vsakdanjim življenjem, tako z ohranjanjem pesmi v zakulisju vojn, ki je odločalo o živosti nekaterih zvrsti in zamiranju drugih (opozorilo na vključevanje vojaških pesmi v fantovsko petje in v gostilniška omizja), kot s prenosom vsakdanjih življenjskih navad v okoliščine vojne in priprav nanje. Glede na to, da sem imela za to na voljo prostorsko zelo omejen obseg spremne besede v knjižici, nisem mogla razlagati npr., kakšne so bile tudi sicer pevske navade Slovencev: kot etnologinja seveda dobro vem, kaj vse se je pelo in kako se je plesalo po opravljenem delu. Prav zato sem bila v dilemi, ali o novem pogledu v knjižici sploh spregovoriti ali ne. Kljub temu se mi dosedanji pogled na vojaške pesmi, utemeljen na Čremošnikovi oceni o "mevžastem značaju Slovencev", v primerjavi s sporočili z bojišč zdi preveč krivičen, da se tega v zgoščenki ne bi vsaj dotaknila. Bolj utemeljeno sem o tem pisala v članku Strah in pogum v slovenskih ljudskih vojaških pesmi, ki je trenutno v tisku v reviji Slovene Studies (tematska številka Glasbenonarodopisnega inštituta).
Ne razumem tudi povsem, na kaj se nanaša ocena o "nacionalo ideloško omejeni paradigmi" v zaključku spremne besede. V zaključnem poglavju namreč ne izpostavljam nacionalnega kot paradigmo, temveč ga z Navratilovim citatom le postavljam v čas. Spregovoriti sem želela o globljih človeških razsežnostih, o stiskah in izhodih iz njih, ki presegajo konkretne okoliščine in nacionalne meje. Tudi s pesmijo.
V študentskih letih in v času po diplomi sem sama napisala kar nekaj kritičnih prispevkov. Z leti - z izkušnjami, pridobljenimi na terenu, z delom v različnih službah in brez njih, je moja kritičnost postala preudarnejša: če o kom kaj sodim, pri mnenju, s katerim se soočam, pretehtam vse argumente. To skušam narediti tudi takrat, ko se spopadam s stereotipi (eden od njih je bojazljivost v slovenskih ljudskih vojaških pesmih). Tako strokovno kot zasebno (sem mama petih otrok) skušam graditi na spoštovanju. S takšno mislijo sem pisala in zaključila tudi svoj uvod k zgoščenki.
Uspehov in veliko spodbudnega pisanja želim tudi vam. In veliko pretehtane kritičnosti, ki nas spodbuja k novemu razmisleku.
Marija Klobčar
odgovori >>
Re: Nedelja, 3.6.´07, ob 14h: Vojaške pesmi na zgoščenki Regiment po cesti gre
david verbuč [19/06/2007]
Me veseli, da ste se odzvali na mojo oceno zgoščenke, ki ste jo pripravili.
Sprašujete me, na kaj se nanaša moja kritika glede "nacionalno ideloško omejene paradigme", ki bi se naj nahajala v spremni besedi. V tekstu sem napisal, da se ta ocena nanaša na zaključek spremne besede. Tukaj dodajam, da se bolj konkretno nanaša na celotno zadnje poglavje besedila (zadnje 3 strani od 11-ih). V tem poglavju ne pišete, kot sami trdite o »globljih človeških razsežnostih, o stiskah in izhodih iz njih, ki presegajo konkretne okoliščine in nacionalne meje«, ampak, kot pove tudi sam naslov tega poglavja (»Slovenska ljudska vojaška pesem na poti k neodvisnosti«), o tem, kako slovenske ljudske vojaške pesmi, naj uporabim ponovno vaše besede iz prvega odstavka tega poglavja: »prav posebno spregovorijo v povezavi z dogodki, ki so jim v nekaterih ključnih trenutkih oblikovanja slovenske svobodne misli dali tudi simbolni pomen«. Torej spregovorite o tem, kako je slovenska ljudska vojaška pesem spremljala in pomagala pri prizadevanjih za nacionalno državo in nenazadnje za neodvisnost Slovenije (stran 11). Za izhodišče vzamete celo zelo očitno nacionalno ideološko naravnano Vodnikovo sodbo o tem kako so Slovenci peli, ko so se borili proti Turkom, kjer pravi: »Pojite tedaj, lubi Slovenci, te pesmi, vnemajte se s petjam k pravimu junaštvu, k brambi našiga svetiga Cesarstva; kar dopolnit nam Bog večni pomagaj!«. V nadaljevanju sicer ne govorite o tem, kako so navadni ljudje prepevali vojaške pesmi z namenom bujenja nacionalne zavesti temveč kako so te pesmi nekateri uporabljali za mobilizacijo, hrabrenje itd. Vprašanje je kdo! V tem v zvezi bi bilo potrebno seveda opozoriti na dejstvo (česar se v mojem komentarju nisem dotaknil), da ne gre pri tem za navadno ljudsko kulturo temveč za politiko in manipulacijo politike in intelektualcev, ki so ljudske pesmi uporabljali za doseganje lastnih namenov. V nadaljevanju (v zvezi z II. svetovno vojno) govorite namreč o »slovenski ljudski pesmi, ki je postala izraz različnih razumevanj pripadnosti in svobode, zvestobe in upora«. Ni pesem sama od sebe postala to, ampak so jo v te namene uporabili. In to ne navadno ljudstvo.
V tem poglavju po mojem mnenju očitno govorite o moči slovenske ljudske pesmi pri doseganju nacionalne suverenosti in pri hrabrenju ob vojnah, ki so zgolj sredstvo za dosego teh ciljev. Pri tem pa ni jasno, kaj ima s tem preprosto ljudstvo, ki naj bi ustvarjalo oziroma pelo in prenašalo ljudske pesmi.
Pred samim koncem še zapišete: »In s pesmijo so Slovenci ohranjali pokončnost tudi tam, kjer je bila ogrožena njihova lastna nacionalna misel«, pri čemer mislite na Slovence v zamejstvu, natančneje v Benečiji, kot napišete v opombi. Temu ne bom oporekal (čeprav me čisto znanstveno zanima, na kakšne načine so to počeli, kdo in kako; ali je šlo za zborovsko petje ali za kaj drugega), vendar morate priznati, da govorite na tem mestu (in tudi prej) o pomenu slovenske ljudske (vojaške) pesmi za jačanje nacionalne identitete. Moje mnenje glede zadnjega dela vaše spremne besede, glede katere pravim, da je nacionalno ideološko podkrepljena torej verjetno ni zgrešeno. Ali pač?
Vaše pisanje sem v celoti v mojem tekstu mimogrede tudi pohvalil, ker je spremna beseda drugače resnično informativna in zanimiva za brati, vendar nisem ravno prepričan, ali je na mestu, da posvetite na koncu toliko prostora neki stvari, ki se primarno oziroma neposredno sploh ne tiče same ljudske pesmi in ljudske kulture (kar pa seveda ne velja obratno).
Sam se nisem hotel zapletati v ideološko razpravo, kar upam da to še vedno ni. Hotel sem zgolj opozoriti na določeno tendenco v tekstu.
Vse najboljše. David Verbuč
odgovori >>