Ponedeljek, 4. 6. 2007
primozv
Prvenec fantovskega kvarteta se po zaslugi energične izvedbe prvi hip zdi še kar posrečen. Na žalost pa kmalu zatem pokaže vso svojo plehkost. Neizvirnost samih skladb poskušajo Shitdisco zakamuflirati z nič bolj izvirnimi producentskimi prijemi. Poudarjeni basi za več plesnosti pa ščepec efektov in vokalnih akrobacij za malce svetovljanskega glamurja. Orientacija? New York. No, morda bi bilo bolje, če bi se fantje ozrli po domačem dvorišču in se od svojih someščanov Franz Ferdinand naučili to, da je ob vsem marketingu predvsem potrebno znati napisati dobro pesem. (v celoti!)...
Prvenec fantovskega kvarteta se po zaslugi energične izvedbe prvi hip zdi še kar posrečen. Na žalost pa kmalu zatem pokaže vso svojo plehkost. Neizvirnost samih skladb poskušajo Shitdisco zamaskirati z nič bolj izvirnimi producentskimi prijemi. Poudarjeni basi za več plesnosti pa ščepec efektov in vokalnih akrobacij za malce svetovljanskega glamurja. Orientacija? New York. No, morda bi bilo bolje, če bi se fantje ozrli po domačem dvorišču in se od svojih someščanov Franz Ferdinand naučili to, da je ob vsem marketingu predvsem potrebno znati napisati dobro pesem.
Ravno teh namreč primanjkuje, oziroma jih sploh ni. Če bi to, kar slišimo na plošči Kingdom of Fear, oklestili produkcijske navlake, bi ugotovili, da so pesmi na njej v smislu kvalitete znotraj votle, zunaj jih pa nič ni. Shitdisco so namreč ploščo napolnili z res obupno primitivnimi popevkami. Le zakaj tako?
Kot zanimivost lahko omenimo, da se na plošči Kingdom of Fear nahajajo tudi skladbe s singlov, ki sta izšla pred to ploščo, pa je kljub temu na plošči vsega minimalnih deset skladb. To kaže, da se je bendu očitno zelo mudilo. Tako lansko kot tudi letošnje leto so namreč odigrali cel kup koncertov, zato je na nek način razumljivo, da so si plošče zares želeli.
V sferi bolj sredinsko usmerjenih glasbenih žanrov je sicer povsem sprejemljivo, da se na ploščah pojavljajo bolj popevkarskih komadi, ki ponavadi v navezi z videospotom skrbijo za nabiranje novih poslušalcev. A tu gredo Shitdisco prek vseh meja dobrega okusa, saj je vseh deset skladb na plošči narejenih po povsem enakem, predvidljivem vzorcu. In ker je ta vzorec že sam po sebi izpet in predvidljiv, postane plošča Kingdom of Fear že po ne preveč pogostem poslušanju dolgočasna. Dodaten grenak priokus pusti blazna samozagledanost ter napihovanje muhe v slona z nebuloznimi iznajdbami kot je na primer »New rave«. Pod to skovanko je senzacionalističen britanski glasbeni tisk v prvi vrsti stlačili obravnavane Shitdisco, ter nič boljše, oziroma še bolj instant popovske Klaxons. In ker prazen žakelj ne stoji pokonci, je vanj začela leteti vsa z inštrumenti odigrana diskoidna glasba.
Shitdisco se v najboljši luči pokažejo ali s komadom ali dvema, zavrtenima na kakšnem plesišču (katera dva komada sta to zaradi že omenjenega instant formule niti ni važno) ali pa morda v živo, po možnosti v dnevni sobi ogromnega stanovanja bobnarja skupine, v katero se je svoj čas natlačilo tudi po 250 žurerjev. No, dejansko te možnosti ni več, saj je bil bobnar iz tega stanovanja neprostovoljno izseljen, tako da Shitdisco trenutno igrajo po dnevnih sobah prijateljev in znancev.
Komentarji
komentiraj >>