Sreda, 6. 6. 2007
miha
V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili najnovejši plošči floridske »dream team« zasedbe Six Feet Under, ki tokrat zapoveduje sedmi avtorski studijski izdelek »Commandment«, izdan letošnjega leta za založbo Metal Blade. Neizprosni kruljači z bivšim frontmanom legendarnih Cannibal Corpse na čelu, Chrisom Barnesom, nadaljujejo tradicijo bienalnega izdajanja albumov. Tokrat predstavljajo naslednjo stopnjo ustvarjanja sodobne različice bazičnega death metala, polne primarne krvave ikonografije – v posmeh brutalnosti svoje domovine. (v celoti!)
* Six Feet Under je zasedba, ki je na metalsko glasbeno sceno vstopila skozi velika vrata v času največje recesije tega žanra sredi devetdesetih let, vendar to ni ključno vplivalo na njihovo delovanje. Postava banda je bila namreč že v osnovi zvezdniška: vokalist Chris Barnes se je ob svojih Cannibel Corpse, tedaj verjetno prav na višku svoje kariere, odločil za obstranski glasbeni projekt; Allen West je izkoristil trenutno nedejavnost svojih Obituary; basist Terry Butler je po prehitrem razpadu udarnih Massacre poiskal novo sredino, medtem ko je bil mojster bobnarske baterije Greg Gall edini anonimnež tega glasbenega kolektiva.
Six Feet Under so sprva zares začeli delovati kot stranski projekt, vendar je zadeva izjemno hitro prerasla okvirje začasnosti in postala regularna glasbena zasedba z vsemi potrebnimi atributi, saj je bil frontman zaradi prevelikega posvečanja lastnim zamislicam hitro odpuščen iz matičnega banda. Konstantnosti projekta se je odrekel le Allan West, ki se je leta 1997, po izdani drugi plošči, vrnil k svoji originalni zasedbi Obituary, kjer ustvarja še dandanes. Namesto njega je kitarske zadolžitve prevzel naslednji bivši član skupine Massacre Steve Swanson.
Zasedba je že v svojih začetkih poleg zvezdništva, ki se ni nikdar izkazalo izjemno ključnega pomena v tej zgodbi, nedvomno ponudila utrujeni in prenasičeni metal oziroma death metal sceni nekatere dokaj sveže godbene prijeme. Namesto stroge tehnične dovršenosti, brzečih in natančnih ritmičnih linij ter zagonetnih kitarskih izpeljav so fantje ponudili osredotočenost na povsem rudimentarno, vendar poskočno ritmiko, ki so jo nedvomno vsaj delno podedovali od starost Obituary, preproste, a izjemno učinkovite kitarske rife in za tovrstno glasbo nenavaden sredinski tempo. Ti elementi so naredili njihovo glasbo razločnejšo, direktnejšo, sprejemljivejšo in predvsem drugačno od množične konkurence.
V svoji osnovi so se v mnogočem distancirali od večine floridskih in v splošnem ameriških bandov, ki bolj zvesto sledijo zapovedani žanrski tradiciji, in se dosti bolje vklopili med zasedbe stare celine. Te so bile že v osnovi venomer dovzetnejše za eksperimentiranje in mešanje različnih glasbenih žanrov v okvirih metal godbe. Tudi priljubljenost kvarteta je v Evropi veliko večja, medtem ko so v Združenih državah mnogokrat še vedno dojeti kot popolnoma neresen band.
Morda je najbolj značilna lastnost skupine nepozabno ogabni vokalni prispevek Chrisa Barnesa in njegova neposredna poetika, ki se je iz čiste fikcije, razmesarjenih trupel, nekrofilije in nebrzdanih napadov razčlovečenih spak, prelevila v dokaj družbeno angažirano sporočilnost. Lirika se tako kriče in polna gneva ubada z neverjetnim nasiljem, vsakodnevno prisotnim na njihovem domačem pragu, političnimi vprašanji, kritiziranjem globalne in zlasti ameriške kapitalistične ureditve, protivojnimi sporočili in nenazadnje s pozivi k legalizaciji indijske konoplje. Skratka, govorimo o atributih, ki so popolnoma neznačilni za sodobno metalsko sceno, ki je tovrstni kriticizem, razen v redkih primerih, že davno opustila.
Tudi njihova sedma studijska plošča z izključno avtorskimi komadi se ne oddaljuje prav mnogo od tega splošnega koncepta. »Commandment« ponuja surovo silo težkih kitarskih rifov, ki postajajo z leti vse bolj elementarni in služijo za podlago imaginarni poetiki frontmana, ki je z leti še potrdil ključnost svoje vloge v kolektivu. Predvsem opazna je nenavadno izčiščena produkcija ter zvok vseh prisotnih instrumentov. Odrezav, a vseeno mogočen kitarski zvok, se je dokaj približal nekdanji izraznosti bivše zasedbe dveh članov Massacre, obenem pa se izpeljave še vedno navezujejo na sokrajane Obituary.
Mnogokrat nenavadno pospešeni komadi kljub svoji relativni kratkosti ustvarjajo prostor tudi za elemente, kot so kitrarski solo ali morbidni upočasnjeni vložki, ki dajejo potrebno dinamiko in ustvarjajo napeto ozračje. Six Feet Under se nedvomno poslužujejo v današnji glasbi vedno bolj uveljavljenega principa reciklaže, večinoma lastnega preteklega dela. Kljub temu se zdi, da so fantje iz svojih bogatih izkušenj iztržili najboljše, kar lahko trenutno ponudi sodoben death metal: neposrednost, surovost in kritičnost.
Prav slednjega tudi na tej plošči v prikritem smislu nikakor ne manjka. Res se je Chris Barnes na nek način vrnil v najboljše čase svoje brutalne fikcije, ki je parala glavo tako ameriškim kot tudi evropskim konservativcem, vendar lahko skozi skorajda pravljično tekstualno prelivanje krvi razberemo povezave z vse bolj razširjenim nasiljem v njegovi domovini, ki se kot bumerang vrača iz z vojaško silo okupiranih področij zadnjih imperialnih vojn. Krvavo bruhanje zanj že klasičnih motivov se tako odlično vklopi v drvečo glasbeno podlago, ki dobesedno melje vse pred seboj, in to tako v počasnejših kompozicijah, kot so Doomsday in Bled To Death, hitrih, skoraj thrashersko zvenečih The Evil One ter The Edge of the Hatchet ali dodobra rockersko zveneči As the Blade Burns.
Nedvomno je album »Commandment« logična stopnja v razvoju neizprosnih Six Feet Under, morda ne najbolj briljantna v njihovi bogati karieri, vendar vsekakor vredna pozornosti. Četverica se tako poslužuje udarnejših elementarnih form vse bolj pomehkužene metal godbe. Kratki in izjemno kompaktni komadi brez nepotrebnih polnil, brezkompromisna udarnost in temu primerna sporočilnost. Zasedba tako s pravo mero unikatnosti servira svojevrstno godbeno snovanje z močno zgodovinsko sledljivostjo ter prepotrebnimi novitetami. V primeru Six Feet Under zmagovalna kombinacija.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>