V Mali drami smo petega junija bili priča predstavi Jeana Geneta Služkinji. Gre za eno izmed tistih dram, ki so po zaslugi Martina Esslina padle pod pojem drame absurda in so pomenile pomemben preobrat v zgodovini teatra, saj so njegovo tradicionalno podobo povsem predefinirale. Svojo prvo podobo v slovenskem prostoru sta Služkinji dobili s prevodom Radojke Vrančič, režisersko roko Diega de Bree ter igro Janeza Škofa, Gregorja Bakovića in Alojza Sveteja.

Plot drame Služkinji je na prvi pogled, kot se seveda za dramo absurda spodobi, precej preprost. Gre namreč za igro v igri, ki jo je vzpostavil že Shakespeare s svojim Hamletom. Takoj na začetku nam je na odru prikazan prikrit sadomazohistični odnos med služkinjo Claire in gospo, ki to služkinjo na vse mogoče načine ponižuje. Služkinja skrbno pripravlja rokavice za gospo in poljublja njene lakaste čevlje. A potem zazvoni budilka in scena se podre. Gospa ni gospa, temveč služkinja Claire. In vlogo svoje sestre Claire je prevzela služkinja Solange. Toda tukaj se igra vlog ne konča. Vloge treh mladih žensk namreč igrajo moški. To je bila Geneteva želja, ko sta bili Služkinji v režiji Louisa Jouveta leta 1947 prvič uprizorjeni. In je tako to tudi ostalo konvencija.

Skozi svojo ritualno igro zamenjave vlog služkinji izkazujeta svojo ljubezen do gospe in jo primerjata s podobo device Marije, ki visi na steni in je tudi temu primerno po božje častita. Hkrati pa s prav to igro izkazujeta do nje globoko sovraštvo in bedo svojega lastnega socialnega statusa. Sledi ugotovitev, da ju gospa nima nič bolj rada od svojih naslonjačev. Gospa sama je namreč preokupirana s svojim gospodom, ki je v zaporu, nevedoč, da je tam pristal po zaslugo pisma, ki sta ga napisali služkinji. Ko gospoda pod varščino izpustijo, se služkinji v strahu, da bi gospa izvedela resnico, odločita gospo umoriti z zastrupljenim čajem. Vendar po spodletelem načrtu čaj spije Claire, ko spet igra vlogo gospe. S tem dejanjem se cikličnost menjave vlog in tudi drama sama zaključita.

Niti služkinji niti gospa niso dramski karakterji v polnem pomenu besede, temveč zgolj tipi, kar je po Rainerju Poppeju ena izmed značilnosti drame absurda. Služkinji sta podobni podvojeni klovnovski figuri, kot sta to Vladimir in Estragon v Becketovi drami Čakajoč Godota. Vsaka od teh figur popačeno zrcali podobo drugega, a hkrati tudi podobo svojega objekta poželenja: Godota in gospe. Janez Škof in Gregor Baković v vlogi služkinj uspeta prikazati prav to umanjkanje karakterja pri drami absurda, a se hkrati izogneta tisti zadržanosti, ki jo Genet zahteva pri uprizoritvi svoje drame.

Ritualna menjava vlog, ki jo izvajata služkinji, je po mnenju Sartra neke vrste črna maša, v kateri se ponavljajoče udejanja želja umoriti objekt poželenja in zavisti. Če pa je črna maša tudi neke vrste materializacija religije, pa se spet vračamo do znamenitega Marxovega citata iz kritike Heglove pravne filozofije: »Religiozna beda je izraz dejanske bede in hkrati protest zoper dejansko bedo. Religija je vzdih ogrožene kreature, čustvo brezsrčnega sveta, kot je tudi duh brezdušnih razmer. Religija je opij ljudstva.« S tem svojim ritualom kažeta Služkinji svojo lastno bedo kakor tudi bedo zlaganega sveta,v katerem živita, a hkrati se s pomočjo le-tega svoji bedi upirata.

Formulo, po kateri je Genet pisal svoje drame, opiše v svojem avtobiografskem delu »Dnevnik lopova«. V njem zapiše, da so njegove drame kot labirint z zrcali, ki kažejo popačene podobe, a hkrati prav s to groteskno popačenostjo pridejo do prave podobe sveta, ki se navzven kaže kot normalen. In prav ta svet je po mnenju mnogih piscev drame absurda, med njimi tudi Eugena Ionesca, treba razbiti na prafaktorje in na njem vzpostaviti novi svet očiščen vse zdravorazumske navlake.

Dramatika in sama osebnost Jeana Geneta sta bili v njegovem času zelo kontroverzni. Genetu je kot delikventu in homoseksualcu s posebno afiniteto do mladih fantov grozila dosmrtna ječa. Šele na podlagi intervencije francoskih intelektualcev, kot sta Sartre in Cocteau, je bil oproščen te kazni. Drama Služkinji kakor tudi ostale drame absurda so rušile tradicionalne podobe teatra in tudi sveta, prepojenega z ostanki genocidne vojne. Vprašanje pa je, kaj nam danes lahko sporoči takšna drama, kot sta Služkinji, v kateri se zdi menjava vlog in hkrati identitet veliko bolj svobodna kot leta 1947, ko je bila drama prvič uprizorjena.

Oder, na katerem sta bili Služkinji uprizorjeni, je bil skorajda prazen. Razen naslonjača na njem ni bilo ničesar. Režiser Diego de Brea se ni odločil slediti Genetovim didaskalijam, po katerih naj bi bil prostor poln cvetja in okraskov v stilu Ludvika XIV. S to potezo uspe režiserju dodati univerzalistično noto in pokaže, da je takšna igra zelo ključna tudi za današnji čas. Kljub domnevni osvobojenosti od ustaljenih norm le-te še zmeraj obstajajo, toda dobile so nova imena. Družbena razslojenost, pa naj se ta kaže pod imenom globalizacija, demokracija ali naj nosi kakršnokoli sloveče ime, še vedno ostaja generalija in smrad te družbe. Prav zaradi tega »smradu« ostajata Služkinji še danes popačeno ogledalo, ki kaže realnost te družbe.

Nad služkinjami je »poostreni nadzor« izvajala Julija S.