Sreda, 2. 1. 2008
BIGor
NAJ TUJA TOLPA BUMOV L. 2007!!! Dolgo se je čakalo na nov, četrti album zasedbe Shellac. Kar sedem let! In da ne bo pomote - ne gre za reunion izdajo! Tega si Steve Albini in ekipa ne bi privoščili. V preteklih sedmih letih se skupina ni razšla, bila je vseprisotna in ustvarjalna. Še pred slabim mesecem je nastopila v sosednji Italiji. Ob lanski 25. obletnici delovanja neodvisne založbe Touch & Go, kateri Shellac ostaja zvesta od zgodnjih dni, je nastopila kot eno osrednjih imen trodnevnega festivala v Čikagu. Še pred tem je leta 2005 poskrbela kot kustosinja za polletni festival All Tomorrow´s Parties v Angliji, kjer je že v živo pilila skladbe, ki jih najdemo na zadnjem, še prav vročem albumu Excellent Italian Greyhound, ki je uradno izšel pred desetimi dnevi. (v celoti!)
* Dolgo se je čakalo na nov, četrti album zasedbe Shellac. Kar sedem let! In da ne bo pomote - ne gre za reunion izdajo! Tega si Steve Albini in ekipa ne bi privoščili. V preteklih sedmih letih se skupina ni razšla, bila je vseprisotna in ustvarjalna. Še pred slabim mesecem je nastopila v sosednji Italiji. Ob lanski 25. obletnici delovanja neodvisne založbe Touch & Go, ki ji Shellac ostaja zvesta od zgodnjih dni, je nastopila kot eno osrednjih imen trodnevnega festivala v Čikagu. Še pred tem je leta 2005 poskrbela kot kustosinja za polletni festival All Tomorrow´s Parties v Angliji, kjer je že v živo pilila skladbe, ki jih najdemo na zadnjem, še prav vročem albumu Excellent Italian Greyhound, ki je uradno izšel pred desetimi dnevi.
Shellac so le s prvimi izdajami, uvodnimi tremi singli in dolgometražnim prvencem At Action Park iz leta 1994 sledili tekočemu ustvarjalnemu procesu. Z naslednjimi albumi so le bolj ali manj dokumentirali in arhivirali stvaritve s polpretekle poti. Album Terraform je leta 1998 zabeležil ustvarjalno obdobje med leti 1995 in 1997. Ob objavi tega drugega albuma so na odru že brusili skladbe, ki so se leta 2000 znašle na tretjem albumu. Plošča 1000 Hurts je zaobjela dveletno ustvarjalno obdobje let 1998 in 1999. S podobnim anti-komercialnim pristopom zavračanja promocijskih strategij in potez se srečujemo tudi na četrtem albumu. Excellent Italian Greyhound zaobjema zadnje petletno obdobje, v katerem so kitarist Steve Albini, basist Bob Weston in bobnar Todd Trainer presnavljali dosedanji ustvarjalni opus in naredili korak, ki stare spremljevalce skupine ne pusti nepotešene, mlajše generacije postavi pred preizkušnjo živcev, glasbene sladokusce pa preseneti z neobrušeno surovostjo. Spet so se izkazali kot vrli glasbeni kombo, ki ne pristaja na staro slavo, ki ni udobno zakinkal na kavču, postlanem z lovorikami legendarnosti in kultnosti, in ki se mu jezik ni posušil.Album Excellent Italian Greyhound odpre osem in pol minutna doživeta izpoved Steva Albinija, in sicer izpoved o smrti radia. Minimalističen, gromki glasbeni izbruh dramatično poudari zajedljivo in sarkastično pripoved, ki iritira kot zrcalo, v katerega nočemo pogledati. Albini ostaja piker kritik družbene realnosti in nas kontradiktorno provocira čez meje alternativnega okusa. Ne pozabimo, da je bil že v 80-ih letih, v času Big Black in nato tudi Rapeman, označen za mačista, fetišista. Takšne kritike lahko padejo še danes, vendar se nanje na ozira, saj ni politični vodja. Z angažirano in kritično besedo neprosojno obdeluje družbeno realnost in ostaja eden ključnih obrazov, homo politicus in grlo neodvisne kulturno-glasbene scene.
Družbeno-politična nota je le ena rdečih niti novega albuma, ki že z uvodnimi zvoki, udarci po snare bobnu napove, kdo bo imel glavno besedo na njem. Producent Steve Albini ima v glavi številne skrivnostne zvarke. Med njimi hrani tudi formulo za zvok Trainerjevih bobnov, ki je ne bo prodal nikomur, tudi za enormno količino denarja ne. Če še v prvem komadu ne boste dojeli, da imate opravka s shellacovsko kombinacijo spoken worda in stand up komedije, se boste zagotovo zdrznili ob drugem in tretjem komadu, Steady As She Goes in Be Prepared, ki ju vodi Trainerjevo delikatno določeno bobnanje. Njegov matematično dodelan princip zasenči še tako velikega šamana kot je bil John Bonham - Bonzo iz Led Zeppelin. Todd Trainer pravzaprav solira skozi celo ploščo in zdi se, kot da je Excellent Italian Greyhound njegovo avtorsko delo. Vendar zvok Shellac ne definira le Trainerjeva barvitost, ampak tudi Albinijeva odrezava in naelektreno ostra kitara in dobro zamaščen bas Boba Westona, ki v drugi polovici četrte skladbe Elephant nepričakovano in le za trenutek navrže mračno-poetično ritmiziranje Petra Hooka iz Joy Division. Shellac brez pavšalnosti vtikajo asociativne citate, vendar ne pristajajo na njihovo reprodukcijo z v duhu časa uveljavljenim copy - paste klikom. Prav nasprotno, meljejo jih! Albini ne more skriti svoje velike navdahnjenosti z rockovskimi kitarskimi rifi Cheap Trick in ZZ Top, ki jih presnavlja v sebi lasten zvok. Uvodni detajl v Genuine Lullabelle še enkrat razkrije njegovo zagledanost v kitaro P. W. Longa, ki pa se nikakor ne pretvori v mulovsko odisejo. Gre za najbolj izstopajočo skladbo na albumu - ne le zaradi gostovanja treh ameriških radijsko-gledališko-igralskih artistov, Kena Nordina, Dona LaFontaina in Hala Douglasa, ampak zaradi nevarnega posla, ki se ga loti Albini. Že na predhodnih albumih je nakazal, da hoče peti, da pa se bo pretvoril v pojočega trubadurja, si nihče ni upal pomisliti. Z njo izstopi ves svoboden duh plošče Excellent Italian Greyhound, ki je strupeno razgrajena in pušča veliko odprtega prostora, kar se potrdi z naslednjo, šesto, instrumentalno skladbo. Kittypants pusti občutek nedorečenosti in ni vrag, da ne bo v bližnji prihodnosti doživela svojega nadaljevanja, če ga seveda že ni v koncertni izvedbi. Če sedma dovršena skladba Boycott odzveni kot napet omaž Minutemen, matematično postrockovski Paco spet pusti vtis zagonetke, le kaj se lahko še zgodi. Z udarno pesmijo Spoke, s katero na plano stopi vonj in duh Big Black, je narejena pika na konec plošče, s katero so se Shellac razgradili.
Četrti album, Excellent Italian Greyhound, nas pušča žejne. Kot doslej, se Shellac tudi tokrat niso lotili konceptualne plošče. Opravka imamo z dokumentom, s katerim so Albini, Weston in Trainer presegli dosedanji opus. Sliši se kot protiodgovor na anekdoto iz leta 1998, ko je v času snemanja plošče Blue David Yow iz Jesus Lizard vrtel posnetke Shellac producentu Andyu Gillu, ki jih je pokomentiral z opazko, da nekdo posnema njegove matične Gang Of Four. Shellac so s tem albumom dokumentirali svoj preskok v novo fazo, ko so se dokončno prepustili notranji intuiciji, s katero se presnavljajo. Albinijevsko srborite in Shellacovsko zgoščene skladbe imajo ogromno prostega in svobodnega prostora za poustvarjanje, kar si danes privoščijo le redki.
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>