V zadnji oddaji Cigule migule pred poletnimi počitnicami se bomo posvetili začetkom človekove glasbene ustvarjalnosti. Tako bomo še zadnjič nakazali možni obseg pojma etnomuzikologije, ki smo ga v preteklih oddajah razširili z izsledki zoomuzikologije in bioakustike. Naše izhodišče bo 45.000 let stara paleolitska piščal, ki so jo slovenski arheologi leta 1995 pod vodstvom dr. Ivana Turka našli v jami Divje babe I v dolini reke Idrijce.

»Trdim, da so paleolitske jame glasbeni instrumenti, katerim smo okrasili stene«, pravi Pascal Quignard v knjigi Sovraštvo do glasbe. S tem pojasnjuje zanimivo dejstvo, da so prve podobe ljudje pred 20.000 leti slikali v temnih jamah, ki so jih morali osvetljeti z oljnimi svetilkami. Čemu je bilo treba te slikarije skrivati v mraku, da so bile večino časa nevidne? Namig, ki ga lahko razberemo iz zgornjega navedka je, da so naši predniki spoznali akustične potenciale votlin v katerih so se zadrževali, kar jih je morda spodbudilo k raziskovanju zvoka – petju, tolčenju po stenah in lobanjah živali ter morda celo igranju na piščali. S slikanjem, ki je glede na arheološke dokaze poznejša dejavnost, so vizualizirali glasbo, ki so jo ustvarili v »nočnih resonatorjih«.

Znanstveni dokazni za izvor glasbene umetnosti so dvoumni in zelo raznoliki, čeprav je jasno, da jo najdemo v vseh kulturah in da lahko v vseh odkrijemo nekatere arhetipske glasbene elemente: oktavo, različne kombinacije kromatične 12-tonske lestvice, dihotomijo med konsonanco in disonanco, ipd. Že Darwin je domneval, da so ljudje, preden so prevzeli jezik, uporabljali glasbo, da bi privabljali nasprotni spol. Glasbeno ustvarjalnejši primerki so bili pri dvorjenju uspešnejši in so lahko svojo dedno zasnovo brez težav prenašali v naslednje generacije. Po drugih teorijah naj bi imela glasba veliko vlogo pri oblikovanju socialnih vezi med skupinami primerkov iste vrste saj je omogočila koordiniranje skupinskih akcij. Uporabljala naj bi se za medsebojno komunikacijo in obrambo pred sovražniki, skupinsko sporazumevanje pa naj bi sčasoma pripeljalo do razvoja jezika. Nastaja tudi vedno več nevroloških raziskav, ki se trudijo določiti strukture človeških možganov, ki so specifično namenjene ukvarjanju z glasbo. Če gre torej za vrojene in ne kulturno pogojene lastnosti, potem bi bilo mogoče določiti potek njihovega razvoja v evoluciji in s tem razvoj glasbenega izražanja pri človeku. Dejstvo je, da ukvarjanje z glasbo povzroča ugodje, ki ga je mogoče izmeriti s količino izločenih endorfinov, a če pomislimo, da gre za početje, ki nima neposrednih koristi za družbo, potem je njegov pravi izvor še vedno zavit v skrivnost.

Neandertalčeva paleolitska piščal, ki je eno najpomembnejših arheoloških odkritij na Slovenskem, zato priča le o zmožnosti glasbenega izražanja neandertalcev, nič pa o njegovi funkciji. Navezuje se na siceršnje domneve o njihovi višji kulturi, saj naj bi uporabljali preprosto jezikovno komunikacijo, pokopavali svoje bližnje, skrbeli za poškodovane in častili nadnaravne sile.

Tudi, danes več kot desetletje po najdbi, ostaja o paleolitski piščali še veliko vprašanj: najdba namreč izhaja iz obdobja srednjega paleolitika, ko še ni trdnih dokazov, da bi bil neandertalec tedaj že sposoben umetniškega simbolnega vedenja in obvladal zahtevno tehnologijo obdelovanja kosti z orodjem. Pojavljale so se domneve, da bi bile luknjice v kosti lahko le posledica vgriza kake zveri, vendar je verjetneje, da jih je v kost s primernim kamnitim orodjem izvrtal človek. Na danes ohranjeni piščali sta odlomljena zgornji in spodnji del, zato na njej manjkata dve luknji. Ameriški muzikolog Bob Fink je izračunal, da bi bilo na izvirno piščal mogoče odigrati celo naravno ali harmonično molovsko lestvico. Takole pa zvenijo toni, odigrani na repliko poškodovane paleolitske piščali z Divjih bab. Posnel jih je Drago Kunej sodelavec Glasbeno-narodopisnega inštituta iz Ljubljane in član skupine Kurja koža.

Drago Kunej: Zvok domnevne paleolitske piščali (0:36) iz Glasba do 18. stoletja (DZS, 2005)

Oddajo je pripravil Peter Kus.