Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jure Zupan je v uvodu letnega delovnega načrta ministrstva zapisal lep izrek nekdanjega ameriškega predsednika Lyndona B. Johnsona. Johnson je sicer deloval zelo ljudsko in je podpisal zakon o državljanskih pravicah, s tem pa tudi končal ali vsaj omilil rasno segregacijo. Vendar pa se zdi, da je to naredil zaradi tega, ker je potreboval "kanonenfuter" za svojo vojno v Vietnamu, kamor je v treh letih poslal pol milijona vojakov. Očitno je bil torej zelo spreten politik, saj je ljudstvo zavajal s potezami, ki so mu dvigale ugled in skrivale njegove prave namene. Minister Zupan je torej citiral: »Nobena težava ni takšna, da je ne bi mogli rešiti skupaj, le malo pa je takšnih, ki jih lahko rešimo sami.«Minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jure Zupan je v uvodu letnega delovnega načrta ministrstva zapisal lep izrek nekdanjega ameriškega predsednika Lyndona B. Johnsona. Johnson je sicer deloval zelo ljudsko in je podpisal zakon o državljanskih pravicah, s tem pa tudi končal ali vsaj omilil rasno segregacijo. Vendar pa se zdi, da je to naredil zaradi tega, ker je potreboval "kanonenfuter" za svojo vojno v Vietnamu, kamor je v treh letih poslal pol milijona vojakov. Očitno je bil torej zelo spreten politik, saj je ljudstvo zavajal s potezami, ki so mu dvigale ugled in skrivale njegove prave namene.
Minister Zupan je torej citiral: »Nobena težava ni takšna, da je ne bi mogli rešiti skupaj, le malo pa je takšnih, ki jih lahko rešimo sami.« No, pa povejte, če to ni lepo. Malenkost žalostno je edinole to, da se njegovo ministrstvo tega ne drži. Večino časa namreč delajo precej po svoje. Mnenja pa upoštevajo le takrat, ko se jim zdi njihovemu programu primerno.
Program so seveda spisali po tako imenovani Lizbonski strategiji, ki naj bi Evropo in s tem tudi Slovenijo postavila na vrh sveta. Glede na dosedanje poskuse vlade in ministrstev pa bo Slovenija prej postala jedrska velesila, kot pa postala konkurenčna v izobraževalno-raziskovalni dejavnosti. Tako vsaj deluje po pregledu dogajanja na področju sprejemanja relevantnih zakonov in resolucij. Na primer po predlogu oziroma osnutku predloga oziroma predlogu osnutka predloga oziroma že pred osnutkom sprejetem predlogu resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva. Če se čudite tej postavitvi stavka, se še kar naprej čudite. Vlada namreč ne dopušča nihanj med njihovimi odločitvami in pripombami javnosti, čeprav včasih še sama ne ve, kaj hoče. Edino, kar vam torej ostane, je čudenje ali pa – bolje - odkrit boj proti študentski segregaciji.
Že pred sedanjo resolucijo so sestavili osnutek resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva 2006-2010. O osnutku se je razpravljalo celo leto. Kolikor se je o njej razpravljati pač dalo. O teh temah lahko namreč razpravljajo le tisti, ki niso proti, če že niso popolnoma za. Osnutek resolucije 2006–2010 je bil sicer tudi podlaga za resolucijo 2007-2010, ki naj bi jo v bližnji prihodnosti poskusili tudi sprejeti. Nova resolucija pa je sicer praktično identična kopija stare, dodali so le še precej slabosti in nevarnosti, ki naj bi odražale stanje slovenskega visokega šolstva.
Osnutek resolucije je ministrstvo dalo v razpravo maja lani. Razprava o osnutku resolucije se je uradno končala 17. maja letos, ko jo je vlada tudi sprejela. Mnenja, pripombe in predloge pa je strokovna javnost lahko dala le do konca maja lani. Vmes je Zupanovo ministrstvo hotelo uveljaviti še nov zakon o visokem šolstvu, ki pa nikakor ni bil v skladu niti z osnutkom resolucije, kaj šele z nadgrajeno resolucijo.
V duhu panevropskega časa se sprejemajo dokumenti, ki ciljajo na učinkovit razvoj evropskega gospodarstva in razvoja znanosti. Ti dokumenti bi morali biti podlaga za zakonske okvire učinkovitejšega razvoja. Ker so v ta namen na ministrstvu spisali resolucijo o nacionalnem programu visokega šolstva, bi se ta morala skladati z evropskimi smernicami. Na Zupanovem ministrstvu pa so si te smernice razlagali kar malce po svoje. Predlog o celoviti prenovi univerze s povečanjem števila ponudnikov, večjo prilagodljivostjo potrebam gospodarstva ter večjo kakovostjo in konkurenco so na primer zastavili kar kot privatizacijo in drobljenje univerz.
Res je sicer, da je univerza okorna in počasna, vendar bi se na primer z informatizacijo, ki je tudi eden od ciljev Lizbonske strategije, učinkovitost univerze lahko povečala. Prav tako bi se učinkovitost lahko povečala z bolj aktivnim delovanjem študentov. Da bi to država dosegla, bi morala na primer univerze spodbujati pri bolj zanimivi izvedbi nekaterih programov.
V resoluciji so zapisali še, da je financiranje visokošolskih zavodov zgolj na osnovi tržnih mehanizmov pogost pojav pri masifikaciji visokošolskega izobraževanja. Vendar so poudarili, da zgolj tržni pristop pri oblikovanju visokošolskega prostora ni ustrezen. Treba bi torej bilo najti nek kompromis, ne pa da Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo daje predloge, ki so voda na mlin neoliberalnim težnjam gospodarskega razvoja.
Med drugim je v Lizbonski strategiji omenjen tudi razvoj vseživljenjskega učenja, ki pa bi moral biti na strani podjetij, pri katerih je posameznik zaposlen. Velikim podjetjem tako izobraževanje pomeni velik strošek, kar bi lahko bil velik razlog za lobiranje podjetij pri državi, da jim omogoči izobraževanje delavcev na državni ravni. Seveda na račun davkoplačevalcev.
Točko o izboljšanju kakovosti in povečanju privlačnosti poklicnega izobraževanja so hoteli odpraviti kar s sprejetjem novega zakona, kar jim nekako ni uspelo. Prav tako se lahko vprašamo, kaj je z neformalnim izobraževanjem in njegovim priznavanjem. O izboljšanju ustreznih finančnih spodbud za delodajalce in zaposlene pa sploh še ni bilo govora.
Prav tako je vprašljiva točka o oblikovanju celovite in podrobne strategije vseživljenjskega učenja. Sliši se tako, kot da bi se pač morali učiti vse življenje, seveda. Vendar se hkrati tudi sliši, da bo država določala, kaj se lahko nekdo uči in česa se ne sme. To pa bi storila prav preko prenavljanja visokošolskega prostora v ubogljivega, če ne že pohlevnega psa.
Resolucija o visokem šolstvu torej temelji na Lizbonski strategiji. Ta pa temelji na smernicah evropskega razvoja, ki hoče rezultirati najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Vendar s tem Evropska unija dejansko posega na področje notranje politike posameznih držav članic. Če pa bodo tudi druge smernice, ki jih bodo sprejeli, takšne ali podobne, Evropa ne bo več to, kar je hotela biti, ampak bo spet postala uzurpator svetovnega reda. Seveda vse to pod krinko demokratičnosti.
Z revolucijo se je nad resolucijo podal Jure G.
Komentarji
komentiraj >>