V šoli so nas učili, da je bil prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, da je prvi sonet spesnil Jovan Vesel Koseski in da je bil največji Prešeren. Nikjer v »uradni« literarni zgodovini in v nobenem literarnem leksikonu ni z besedico omenjen Pavel Knobl (njegovo izvirno ime je bilo Paul Knobel), slovenski pisatelj, skladatelj, prevajalec in pesnik, ki je leta 1801 objavil najstarejšo tiskano slovensko zbirko laične poezije Štiri pare kratkočasnih novih pesmi.

Pavel Knobl se je rodil leta 1756 v vasi Orehek pri Postojni. Kaj več od tega, da se je izobraževal pri domačem župniku, o njegovi mladosti ne vemo. Bil naj bi bister in vztrajen, zato se je priučil različnih poklicev: delal je kot organist, učitelj in mežnar v Postojni, Kranju, Višnji gori, Ribnici in nazadnje v Tomaju, kjer je leta 1830 umrl.

Ker ni imel spričevala o izobrazbi, so mu navkljub raznovrstnim sposobnostim ostala marsikatera vrata zaprta. Že svojim sodobnikom je veljal za búkovnika in se prefinjenemu estetskemu okusu slovenske izobražene elite zameril s »kosmatimi« banalnimi motivi, ki jih spravljal v verze. Ohranjen je epigram, v katerem je župnik Vodnik na platnico svojega izvoda Knoblovih Kratkočasnih pesmi zapisal, da so to »Bukve iz Kranja, polne drekanja.«. Vodnikova obsodba je bila morda celo usodna za nadaljnje Knoblovo ustvarjanje, saj naj bi zanjo slišal in zaradi nje opustil objave kasnejših pesmi. Pri istem založniku kot Kratkočasne pesmi, pri knjigovezu Kremžarju iz Kranja, je izdal le še prevod nemške povesti Ena lepa lubezniva inu branja vredna historija od te po nadolžnu ven izgnane svete Grafnje Genogefe, ki je postala mali prodajni hit začetka 19. stoletja.

Knobl je bil pripadnik nižjega sloja takratne slovenske družbe, zato si ni pridobil boljše izobrazbe v umetnosti, manjkal pa mu je tudi učitelj, kot ga je npr. imel Vodnik v Zoisu. Vseeno je bil dovolj spreten, da je prepesnil vse tisto, kar je slišal v krčmah in na veselicah ter dovolj predrzen, da je te pritlehne podrobnosti iz življenja običajnih ljudi prenašal v poezijo. Včasih je bil celo zelo hudoben, saj je v pesmi Taistim ženam, katere nejso iz enim možam zadovolne zagrozil, da »b' vse lase jen dlake, vsak'ga posebe zruval, potem pa lukne s terpentinam zalival«.

Morda so si ljudje »poskočnice«, ki jih je skoval, lažje zapomnili tudi zaradi melodij, ki si jih je izmislil za nekatere svoje verze. Napisal je celo latinsko Misso Simplex, danes ohranjeno na 17 straneh notnega rokopisa, med zapuščino v Tomaju pa je ostalo tudi 22 nabožnih pesmi. Nekatere Knoblove pesmi so celo ponarodele, med njimi Je pa davi swanca pawa, ki se je v desetletjih po Knoblovi smrti v večglasni obliki prijela med pevci na avstijskem Koroškem. Z njeno izvedbo bomo končali spomladansko sezono oddaj Divja jaga in se s starimi zgodbami iz slovenskega vsakdana vrnili jeseni.

Pavel Knobl: Od prdca (2:01, glasba Peter Kus, rap Boštjan Gorenc - Pižama) - neobjavljeno

Je pa davi swanca padwa (3:43) iz Koroška: zvočni primeri izvirne ljudske glasbe (Helidon in GNI ZRC SAZU, 1999)

Oddajo je pripravil Peter Kus.