GLEDALIŠČE NA PROSTEM: V DESETO GRE RADO

Včeraj se je v parku Kodeljevo zaključil že deseti festival uličnega gledališča Ana Desetnica, ki je pretekle štiri dni razveseljeval mestno rajo, staro in mlado, zdolgočasene lokalce in nadobudne turiste, ljubitelje gledališča in naključne mimoidoče. Vsi ti so delili pričakovanje, da jih za skoraj vsakim mestnim vogalom lahko pričakajo nova oblika in barva ter predvsem nova zgodba.

GLEDALIŠČE NA PROSTEM: V DESETO GRE RADO

Včeraj se je v parku Kodeljevo zaključil že deseti festival uličnega gledališča Ana Desetnica, ki je pretekle štiri dni razveseljeval mestno rajo, staro in mlado, zdolgočasene lokalce in nadobudne turiste, ljubitelje gledališča in naključne mimoidoče. Vsi ti so delili pričakovanje, da jih za skoraj vsakim mestnim vogalom lahko pričakajo nova oblika in barva ter predvsem nova zgodba.

Ljubljana, ki se je za dolg trenutek pretopila v mesto pravljic, tudi takih za starejše, je pod iskrivim navdihom organizatorjev mnoge svoje kotičke spremenila v prostor, primeren za igro. Kot odrsko prizorišče so se tako izkazali mnogi mestni parki, trgi in ulice. Pri tem je vredno omeniti spoznanje, da se med betonom skriva veliko uporabne zelene površine, kot na primer Valvazorjev in Miklošičev park, ki zaradi bližine državnih institucij sicer ne pridejo do izraza kot umetniški potencial.

Zdi se da je prostor uličnega gledališča neomejen, saj je eden pomembnih aspektov te umetnosti ravno izziv, da mu prilagodi svoj način izvedbe. Ta je lahko vsak večer, ko se zamenja prostor, nekoliko drugačna ter zahteva dobršno mero improvizacije. Ta je še posebej očitna pri dinamičnih predstavah, kateri akterji se premikajo po mestu in v svoj performans vključujejo objekte, ki jim pridejo naproti, med drugim tudi kar svoje občinstvo.

Na tokratni Desetnici je gostovalo kar nekaj takih performerjev, med njimi Kvelb teater iz Češke, čigar zasedbo so sestavljali člani precej neobičajne družine, ki se ne prilagaja najbolje življenju v mestu ali pač. Za reševanje svojih težav se poslužujejo vseh sredstev, ki jim pridejo naproti, ponavadi kar opazujoče, kar privede do kopice zabavnih situacij.

Druga polovica festivala, torej sobota in nedelja, je sicer v celoti potekala v odličnem vzdušju, h kateremu je pomemben delež prispevalo tudi sončno vreme. Za ulično gledališče so debele dežne kaplje, ki premočijo barvaste kostume in odženejo občinstvo, lahko usodne. Tako pa se je na vseh predstavah zbirala prava festivalska klientela, ki se je selila iz predstave v predstavo. Govoriti o konkretnih številkah obiskovalcev je verjetno še prezgodaj, a dejstvo je, da so se v desetletju obstoja festivala hitro višale.

Vikend so tako kot prva dneva zaznamovale žive barve, cirkuški kostumi, veliko ognja in glasne glasbe. Na letošnjem festivalu se je predstavilo 75 dogodkov, ki so poleg domačih privabili predvsem veliko gostov iz tujine. Ti so prišli iz Francije, ki je sicer pravo leglo uličnega gledališča, Italije, Švice, Portugalske, Čila in drugod. Zaradi njihove številčnosti se bomo obregnili le v nekatere.

Največji spektakel ter najvišji strošek festivala je bila predstava Svet na glavi...noge na zemlji francoske gledališko-cirkuške skupine Compagnie les passagers {Compani le pasaže}, ki je zaključila že petkov večer. V ta namen se je v Argentinskem parku dvigala ogromna železna konstrukcija, ki je obetala pravo akrobatsko poslastico. In gledalci so jo tudi dobili. Nastopajoči so večino časa viseli, pripeti na vrvi in uganjali prenekatero gibalno vragolijo, sestavljeno iz aerodinamičnih teles in pomanjkanja gravitacije, s katero so obudili starodavno človekovo hrepenenje po neznosni lahkotnosti letenja.

Predstava, katere prostor je bil ostro določen ter večdimenzionalen hkrati, je omogočala mnogo prezentacij zračnega prostora, pri katerem dogajanje na tleh služi le kot funkcionalen moment, namenjen le nastopajočim. Vse je zgoraj, spodaj je le podmena slednjega. Bolj pomenske pa so štiri stranske ploskve, ki služijo kot okno v notranji del konstrukcije, kjer je tudi center dogajanja, istočasno pa se na njih samih odvija del uprizoritve. Tako je spremljanje predstave odvisno od same pozicije gledalca.

Čeprav je predstava fascinirala z veličino, gibalno spretnostjo ter odrsko interpretacijo, pa je vendarle pustila občutek, da je ostajal njen prostorski potencial neizkoriščen. Prepletanja visečih teles, ki sicer deluje nadvse atraktivno in estetsko, je bilo premalo in se je razvilo šele čisto na koncu. Izvajalci so več pozornosti kot razvijanju samega giba namenili preprostim gledališkim točkam; na primer preoblačenju, ne pa toliko vratolomnim kombinacijam.

Precej bolj sproščujoče je bila zastavljena španska predstava Rolabola andaluzijskih umetnikov Plazidos Domingos. Ti so nazorno pokazali, kako se rola ta bola, kot bi lahko šaljivo poimenovali njihov način izvedbe. Ta temelji na situacijskem humorju, srednje zahtevnega fizičnega gledališča z izvirno uporabo mnogih objektov. Štirje veseli cirkusanti so prikazali, kako preprosto je mestni trg spremeniti v pravo teatralno zabavo - malce žongliranja, lomljenje slovenščine z izrazitim španskim naglasom, plezanja po svetilki, glasne glasbe ter predvsem veliko razigrane interakcije s publiko.

S humorjem prežete predstave so bile sicer najpogostejša zvrst tega festivala. Tak je bil tudi italijanski Faber Teater, ki je v skladu s svojo nacionalno tradicijo nastopal veselo, glasno in razigrano. Svojo predstavo Emigranti je izvedel v obliki mjuzikla, sestavljenega iz italijanskih, židovskih, ruskih in drugih popevk. Tema njihove uprizoritve, v realnem svetu ponavadi dokaj žalostne vsebine, je s pomočjo njihovih inštrumentov izzvenela povsem drugače. Noge, udarjajoč poskočnemu taktu, so ves čas poudarjale ritem raziskovanja lepega, ki ga nudi svet fikcije. V svojo pripoved so pritegnili tudi plesoči odziv in široke nasmeške svoje publike.

Precej bolj introvertno pa je delovala predstava Rondinella slovenskega plesnega zavoda Emanat. Gre za sodobno plesno produkcijo s petimi plesalci in videoprojekcijo. Dokaj klasična predstava je v novem okolju Miklošičevega parka povsem izgubila svojo vsakdanjost, saj po trati plesoča telesa niso delovala več moderno izumetničeno, kar se lahko zgodi v zaprtih odrskih prostorih, pač pa so prevzela obliko gozdnih bitij, ki se prelestno predajajo naravnemu okolju. K čarobnemu vzdušju so pripomogli še glasba, petje ter osvetljava, h kateri je nekaj prispeval tudi odsev mestnih svetilk.

In kaj bo s festivalom, ki se je izpolnil že v deseto, v prihodnje? Upamo, da se mu ne obeta usoda nekaterih drugih kulturnih dogodkov pri nas, ki so poniknili zaradi pomanjkanja sredstev. Ana Desetnica postaja oziroma je že postala osrednji poletni dogodek, ki ima velik pomen tako za prestolnico kot za celo državo. V času festivala so se predstave namreč odvijale tudi v drugih mestih, od mariborskega Lenta, Nove Gorice, Kranja in Novega mesta do nekaterih manjših krajev.

Festival tako nase prevzema tudi pomembno funkcijo osveščanja o samem pomenu kulture, ki je zaradi političnih smernic vedno bolj ogrožena, saj poleg sredstev izgublja tudi vedno več prostora za delovanje. V času, ko je ustvarjalnost pomemben vidik kvalitetnega življenja, se zdi, da kapitalistična logika umetnosti vedno težje oprošča njeno nedobičkonosnost. Prednost Ane Desetnice je v tem, da je ogled vseh predstav brezplačen in predvsem na dosegu roke, kar marsikateremu gledalcu lahko odpre vrata v svet scenskih umetnosti.

Pri tem je še posebej pomembno izobraževanje mlajših generacij. V ta namen se je na Kongresnem trgu bohotilo pravcato Igrališče, na katerem so se najmlajšo pa tudi starejši lahko spoznavali z radostmi gledališkega sveta, od izdelave kostumov do čarovnij poslikave obraza. V posebni programski sekciji MašinA pa so svoje igralske talente lahko predstavili srednješolci. V eni od sobotnih predstav je Dramska skupina tatubukapa združila šolsko znanje in gledališke elemente, ko je na izviren način predstavila interpretacijo Prešernovih pesmi.

V slovo lahko namesto, da obžalujemo konec, s kančkom upanja zremo v poletne mesece, ki na ulice vseh večjih mest pripeljejo potujoče umetnike, ki v zameno za kak kovanec zganjajo norčije vseh vrst. Raznobarvna nastopajoča zasedba Ana Desetnice nam je vsak dan zbrisala spomin na dolgočasni mestni vsak dan in nas hkrati opominjala, da z malo truda vedno lahko prikličemo čarobnost. Da le ne bi nikoli pozabili njenega sporočila...

Podeseterila se je Alja