Ponedeljek, 2. 7. 2007
primozv
Dve leti sta minili od izida prvenca skupine Art Brut, ki se je v tem času iz anonimnosti prebila med razpoznavnejše rock bende na britanski, recimo temu pogojno, neodvisni rock sceni. Za kar se imajo Art Brut v prvi vrsti zahvaliti ideji s katero so presenetili tako poslušalce kot tudi glasbene kritike. Medtem ko se je (oziroma se še) velik del njihovih britanskih sodobnikov posluževal močno introvertiranih izpovednih tekstov, so Art Brut udarili s povsem nasprotnim konceptom. Neposrednost, surovost, ki se je na trenutke stopnjevala v primitivnost in pa simpatična samoironija, zaradi katere je bilo poslušanje Art Brut predvsem zabava, so bili tisti atributi, zaradi katerih so Art Brut izstopali iz množice ostalih novo-rockovskih bendov. Tako je bilo navdušenje nad njihovo prvo ploščo le malenkost manjše od navdušenja s katerim je pevec Eddie Argos v skladbah na prvi plošči opisoval gola ženska telesa. In če so na prvencu Art Brut zabavali z zgodbami o italijanskih levičarskih aktivistih, dekletih, alkoholu in sexu, so se na novi plošči posvetili samo še dekletom, alkoholu in sexu. Oziroma če sem natančnejši, frustracijam, ki jih nedolžni fantovski duši povzročajo omenjene tri stvari. Na žalost pa še vedno velja, da je vsaka šala smešna le, ko jo slišiš prvič. In to ne glede na to kako dobra je.
Komentarji
komentiraj >>