Četrtek, 5. 7. 2007
JureV
V današnjem terminu Tolpe Bumov znova prihaja v goste še ena od superskupin sodobnega, lahko bi rekli tudi modernega rocka. Zasedba oziroma projekt Duane-a Denisona, Tomahawk. V tem času je zasedba izgubila enega člana in sicer Kevina Rutmanisa, basista nekdanjih Cows in bivšega brenkalca na štirih strunah Melvins-ov. Vseeno pa v njej še vedno sodelujejo tri izvrstni glasbeniki, ki so vsak po svoje močno vplivali na rockovsko glasbo, predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg že omenjenega Denisona, ki je igral kitaro pri Jesus Lizard in je na novi plošči poprijel tudi za bas, je poleg njega še vedno na bobnih in tolkalih John Steiner, ki je bil včasih član Helmet, sedaj pa udarja bobne in je ena izmed gonilnih sil vedno bolj priljubljenih Battles. Za vokalne linije in sample ter elektroniko pa je znova poskrbel nihče drug kot Mike Patton, ki ga zares ni treba posebej predstavljati, saj je trenutno glasbenik, ki sodeluje pri toliko različnih projektih, da bi mirne volje porabili cel termin te oddaje, če bi hoteli našteti vse. (v celoti!)
* V današnjem terminu Tolpe Bumov znova prihaja v goste še ena od superskupin sodobnega, lahko bi rekli tudi modernega rocka - zasedba oziroma projekt Duanea Denisona - Tomahawk. V tem času je zasedba izgubila enega člana, in sicer Kevina Rutmanisa, basista nekdanjih Cows in bivšega brenkalca na štirih strunah Melvinsov. Vseeno pa v njej še vedno sodelujejo trije izvrstni glasbeniki, ki so vsak po svoje močno vplivali na rockovsko glasbo, predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg že omenjenega Denisona, ki je igral kitaro pri Jesus Lizard in je na novi plošči poprijel tudi za bas, je poleg njega še vedno na bobnih in tolkalih John Steiner, ki je bil včasih član Helmet, sedaj pa udarja bobne in je ena izmed gonilnih sil vedno bolj priljubljenih Battles. Za vokalne linije in sample ter elektroniko pa je znova poskrbel nihče drug kot Mike Patton, ki ga zares ni treba posebej predstavljati, saj je trenutno glasbenik, ki sodeluje pri toliko različnih projektih, da bi lahko mirno porabili cel termin te oddaje, če bi hoteli našteti vse.
Leta 2001 je luč sveta zagledal njihov istoimenski prvenec, ki je takrat razburkal sceno in še sedaj ostaja eden boljših albumov modernega rocka, sledil mu je prav tako odličen album Mit Gas leta 2003, nato pa o Tomahawk ni bilo kaj dosti slišati. Patton se je ukvarjal z drugimi projekti, Steiner je bil polno zaposlen z Battles, Duane Denison pa je toural kot kitarist pri Hanku Williamsu III. In nato letos kot strela z jasnega izide njihov tretji album Anonymus, ki pa bi znal predstavljati kar velik šok za fene te superskupine. Če bi si, sploh ob poslušanju prvenca, mislili, da je Tomahawk predvsem za Pattona nekako logično nadaljevanje glasbe, ki jo je ustvarjal pri Faith No More, se pri Anonymus lahko vprašaš, zakaj te plošče ni izdal pod imenom Fantomas, saj gre zvočno in idejno za konceptualno ploščo. Odgovor pa nam ponuja dejstvo, da je Tomahawk v prvi vrsti Denisonov projekt, ki je na turneji z Williamsom najmlajšim igral tudi po indijanskih rezervatih, kjer se je dokopal do zapiskov tradicionalnih pesmi ameriških Indijancev iz devetnajstega stoletja. Navdušen nad to - v današnjem času že skoraj pozabljeno - glasbo, je začel aranžirati te pesmi za potrebe rockovske godbe. Tako je cela plošča posvečena glasbi prvotnih prebivalcev Severne Amerike, tudi samo ime skupine. S tem je skupina zagotovo izgubila kar nekaj poslušalcev, a prav verjetno tudi pridobila nove.
Tako se plošča začne s komadom, ki bi ga z lahkoto pripisali Fantomasom s plošče Delirium Cordia. Drugi komad nas popelje na potovanje po ameriški divjini ter nas prestavi ob kakšen ogenj v indijanskem naselju, kjer okrog njega pred nami pleše ritualne plese in chanta kak stari vrač. In tako do konca plošče, ki se zaključi z edino neindijansko skladbo Long, Long Weary Day, ki pa prav tako datira v čas devetnajstega stoletja. A vseeno to ni kakšna etno ali historična plošča, saj so vse skladbe prearanžirane v rockovski izraz, predvsem zvočno pa jih z lahkoto uvrstimo k repertoarju Tomahawk.
Odhod basista Rutmanisa tako ob konceptualizaciji plošče niti ni opazen, saj ritem daje predvsem boben, tako klasična baterija kot tudi tradicionalna indijanska tolkala. Okrog njih se prepleta kitara, ki je na trenutke rockovsko distorzirana, a ne uporablja veliko riffov in je kar precej melodična. V glasbo so vpeta tudi različna glasbila, ki so jih uporabljali ameriški indijanci, od že omenjenih bobnov in tolkal, do piščali, rainmakerjev in še bi lahko naštevali. Na vrh pa je postavljen vokal, največkrat kot chant, zamaknjen napev, le v redkih komadih je prisotno besedilo, ki je prevedeno v angleški jezik. Zato plošča na trenutke zveni že kar preveč monotono, kot ena sama mantra, pa tudi počasno, saj sta na plošči mogoče le dva komada, ki zares pritegneta vratne mišice k razgibavanju, kot so bile tega navajene pri prvih dveh ploščah.
Zanimiv je tudi pristop k snemanju. Denison in Steiner sta namreč sama posnela inštrumentalni del plošče v Nashvillu, nato pa je Patton sam nasnel vokalne ter elektonske dele v San Franciscu. In prav ta metoda dela je pri večini komadov precej slišna, saj se na trenutke cela vsebina ne zlije skupaj. Prav tako je botrovala temu, da ni bila izdana že lanskega leta, saj naj bi med Denisonom in Pattonom prišlo do kar glasnih nesoglasij, tako da po nekaterih informacijah skupine ne bo moč videti v živo na kakšni promocijski turneji. Prav škoda, saj je glasba kot nalašč ustvarjena za kakšne open air koncerte, kjer bi lahko ob pomoči kaktusov in pa gob peljala ljudi na potovanja po preteklosti in na srečanja z indijanskimi vrači.
Skratka, zanimiva in kvalitetna plošča, ki pa, kot sem že omenil, ne bo navdušila vseh privržencev Tomahawkov, z izjemo kakšnih treh skladb. Je pa zanimiv in svojevrsten vpogled v glasbo, ki so jo ustvarjali ameriški indijanci v devetnajstem stoletju in vsekakor vredna večkratnega poslušanja, saj je polna majhnih, skritih delov, ki ob vsakem vnovičnem poslušanju presenetijo in jo bogatijo
pripravil Jure Vlahovič
Komentarji
komentiraj >>