V Novem Sadu je letos že trinajstič potekal Mednarodni festival alternativnega in novega teatra Infantastic. 25. junija se je tako v Srbskem narodnem pozorištu otvoril enotedenski, dobro natrpan festivalski program, ki dokaj prizadevno skuša doseči prag novega, svežega in alternativnega. Programska shema festivala je obsegala domače kot tuje odrske predstave, performativne igre, razstave, koncerte, ulične intervencije kot tudi predavanja ter delavnice kreiranja fizičnih sekvenc za igralce.

Že prvi dan se je tako na Katolički porti predstavil srbski Lutkovni teater Pinokio. Ta je na trg pripeljal skoraj štiri metre visoko marioneto, ki je kar najbolj spominjala na dokončno železnega Pinokia. Železna marioneta, ki se je premikala s pomočjo sedmih naokrog švigajočih lutkarjev in nekakšnim vozičkom, služečim kot centralno ravnotežje hrbtenične osi gigantskega Pinokia, je ob zvokih bobnov fascinirala predvsem najmlajše. Le-ti so bili poleg lutkarjev skoraj edini, ki so se v lepljivi, asfaltni sopari še prostovoljno in neekonomično premikali.

Otvoritveni večer festivala v prostornem gledališču Novega Sada je bil posvečen predstavama DAH teatra in Madlenianuma. DAH teater se je pod režiserskim vodstvom Dijane Milošević predstavil z Zgodbo o čaju, odrsko kreacijo, ki za besedilno izhodišče res vzame klasično igro Čehova, vendar jo uporabi zgolj kot referenčno točko. Vzame si vso svobodo aktualiziranja in poljubnega, asociativnega izpeljevanja dogajanja.

Čeprav je DAH teater morda malce preveč obremenjen z iskanjem svetovnih krivic našega sveta, kar potrjuje tudi sila razpršena izpeljava Čehove osnovne teme na kolaž tematsko zelo raznovrstnih prizorov, je obenem le prisoten nek svojstven način montaže in kombinacije vsebinskih, vokalnih in gibalnih sekvenc. Res gre za pretirano razpršen in celostno preveč fragmentiran vsebinski izdelek. Pa četudi je to dozdevno bil namen Dijane Milošević; postaviti ob bok to absurdno nepovezanost pripovedi o zgodovini svetovne trgovine s čajem in podatkom o eliminiranju ljudi zaradi muslimanskih imen iz javnih transportnih sredstev, kar se je v Srbiji v preteklem desetletju dogajalo.

Treba je ob tem dodati, da je DAH teater bil eden prvih, ki je na ulicah Beograda dregal, izzival in zahteval ozaveščanje novo nastajajoče politične situacije. In to tekom obsednega stanja in vsesplošne prepovedi kakršnegakoli politično angažiranega umetniškega delovanja, kar so sicer spoštovale vse državni denar srkajoče umetniške institucije.

DAH teater se v svojih predstavah dokaj direktno ukvarja z aktualnostjo vprašanj odgovornosti, spomina, krivde in zla, kar je morda bolj posredno prisotno tudi v Burleski o Grkih, ki jo je v okviru teatra Madlenianum režirala Anja Suša. Tekst Andreja Hinga, se vrti okrog intimnih detajlov El Grecovega osebnega življenja. A se ne dotika toliko znanega umetnika kot zgodovinske figure, temveč ga izkoristi bolj za prikaz povsem individualnega emocionalnega profila ustvarjalnega, perfekcionističnega kreativca.

Izbran tekst, prvotno napisan za kamero, je tako skrajno domiselno postavljen v prostor in uporablja gledalčevo oko kot nadomestek objektiva, z izpostavljanjem senčenja, zastiranja pogleda, povečav in rezanjem odstrtega igralnega prostora. Načeta je tema kreativne impotence, agonije izgubljanja upanja v lastno ustvarjalnost, ki se ju postavlja v relacijo z javno sprejetimi simboli, družbenimi institucijami in osebno družinsko situacijo.

Otvoritveni večer festivala Infantastic je tako vzbudil apetit po celotedenskem ždenju v prijetnem, zatemnjenem in temperaturno udobnem stolčku avditorija. Predstave, ki so se odvrtele v prvem dnevu so bile kvalitetne in vredne ogleda. Verjetno so vsem na isti dan prispelim obiskovalcem odtehtale nekaj urno cijazenje in čakanje v koloni. Kar pa pri 40. stopinjah in zaprti cesti do centra, le ni bilo najbolj vzpodbudno za obisk festivala. Pa četudi že trinajstega.

V Novi Sad je pripešačila Ariana.