Sreda, 11. 7. 2007
BIGor
Interpol so že s prvencem odkrito vrgli vse karte na mizo. Tako glasbeno kot vizualno so brez zadržkov pokazali na svoj največji vzor, kultne Joy Division, ki so ga napeli do Doors. Interpol so se naivno pripeli na to zgodovinsko verigo. Na drugem albumu je skupina ohranila prepoznavno mračnost, šablonsko parafraziranje pa obogatila z vabljivo avtorsko dozo melodramatičnosti. Njen sloves se je utrdil na podiju neo-postpunka, ki so ga po New Musical Expressu številni glasbeni žurnalisti poimenovali, preimenovali in zamaskirali s številnimi brezmiselnimi in fiktivnimi krilaticami-skovankami, z naštevanjem katerih ne bomo izgubljali časa. V aktualnem času klonov so Interpol novodobni Joy Division, od katerih pa se razlikujejo predvsem po čustveno-psihični stabilnosti njenih članov. Na nek način racionalno nadomeščajo to kultno manchestersko skupino, ki se pač ne more nikoli več sestati. Zastavljena pot Interpol ostaja neprekinjena s tretjim, še prav vročim albumom Our Love To Admire, ki je uradno izšel pred dobrimi 24 urami. (v celoti!)
* Začnimo z vprašanjema: je sreča v nesreči, da se z njujorško skupino Interpol prvič srečujemo v Tolpi bumov šele z njihovim tretjim albumom? Ali je le goli slučaj, da smo jo spregledali v tem elitnem terminu v preteklih letih?
Interpol se je na glasbeni sceni pojavila v začetku tega desetletja kot še ena njujorška alter-poslastica. V ospredje neo-postpunkovskega vala jo je porinila založba Matador z dvema albumoma, Turn On The Bright Lights leta 2002 in Antics dve leti kasneje, leta 2004. Letos januarja je bila objavljena novica o prestopu skupine k velikanki Capitol. Z neodvisne sfere je odneslo še eno skupino in zgodovina se je ponovila.
Interpol so že s prvencem odkrito vrgli vse karte na mizo. Tako glasbeno kot vizualno so brez zadržkov pokazali na svoj največji vzor, kultne Joy Division, ki so ga napeli do Doors. Interpol so se naivno pripeli na to zgodovinsko verigo. Na drugem albumu je skupina ohranila prepoznavno mračnost, šablonsko parafraziranje pa obogatila z vabljivo avtorsko dozo melodramatičnosti. Njen sloves se je utrdil na podiju neo-postpunka, ki so ga po New Musical Expressu številni glasbeni žurnalisti poimenovali, preimenovali in zamaskirali s številnimi brezmiselnimi in fiktivnimi krilaticami-skovankami, z naštevanjem katerih ne bomo izgubljali časa. V aktualnem času klonov so Interpol novodobni Joy Division, od katerih pa se razlikujejo predvsem po čustveno-psihični stabilnosti njenih članov. Na nek način racionalno nadomeščajo to kultno manchestersko skupino, ki se pač ne more nikoli več sestati. Zastavljena pot Interpol ostaja neprekinjena s tretjim, še prav vročim albumom Our Love To Admire, ki je uradno izšel pred dobrimi 24 urami.
Konec junija objavljen singel in spot za skladbo The Heinrich Maneuver je napovedal izid novega albuma in nakazal nekorenite korak Njujorčanov. Interpol se niso poslovili od svojih vzornikov in množice bodo z lahkoto nagovarjali v prepoznavnem melodramatičnem slogu, ki je postal za odtenek svetlejši. Za to je še posebej poskrbel Rich Costey, uveljavljeni producent in tonski inženir, ki je delal z Muse, Franz Ferdinand, Block Party, My Chemical Romance, Audioslave, Nine Inch Nails, Mastodon, Rage Against The Machine. Četudi ga je velikanka Capitol morda hipotetično nagovarjala, da iz Interpol naredi naslednjo veliko stvar, ni skupini odgriznil niti koščka njihove poetičnosti. Z aranžmajskimi poudarki so dobili zaobljeno podobo, ki ima v sebi privlačnost in dovolj goste, sprijete vibre, da nas ne pusti hladne. Radiofonično všečno se nizajo od začetka in ne popustijo do konca. Album Our Love To Admire je dobro premišljen in dodelan album za sfere, v katere so se Interpol podali. Težko mu je kaj očitati. Vseeno pa morajo pritrditi prepričanju, da mej ne premikajo. Na glasbeno pot se niso podali za to. So novodobni glasbeni artisti, ki jim več pomeni evolucija kot pa revolucija.
Začeli smo z vprašanjema, pa še končajmo z odgovoroma. Prvo srečanje z Interpol v Tolpi bumov šele s tretjim albumom je sreča v nesreči, saj skupina ni za preslišat. Kljub predvidljivosti ponuja veliko več avtorskega žara kot dobršen del tistih, s katerimi nas senzacionalistično bašejo medijski kuratorji globalnih, pro-zahodnih glasbenih okusov. Da jih doslej nismo gostili v tem elitnem terminu, pa pove, da smo se ušteli v njihovem primeru ali pa, da smo jih v poplavi takšnih in drugačnih izdaj preprosto malomarno spregledali. Napako bomo popravili v naslednjih minutah, ko bom prisluhnili skoraj celemu albumu. Zaradi časovnih omejitev bomo preskočili prvi hit s plošče, saj ga boste slej kot prej ujeli na kakšnem satelitu, skladbo The Heinrich Maneuver pa ste konec koncev še pravočasno ujeli v našem RŠ hitu ...
pripravil BIGor
Komentarji
komentiraj >>