Za začetek je morda vredno povedati, da je Muriša ime mrtvega rokava reke Mure, ki leži na skrajnem severovzhodu Slovenije in velja za eno izmed najlepših naravnih čudes, ki ga lahko Prekmurje ponudi zunanjemu opazovalcu. Ob takšnih zemljevidih so bili ustvarjeni literarni junaki – »dobri ljudje« Miška Kranjca, ki so nam skozi svoje izkušnje zarisovali, kakšna je bila »mladost v močvirju«, ob mrtvicah reke Mure. Da pa ob Muri lahko »uspevajo« tudi drugačni literarni junaki, ki ne delujejo zgolj kot tihožitja poleg reke, nam pokaže Feri Lainšček z likom Elice Sreš iz romana »Ločil bom peno od valov« ter njenim sinom Julianom Spranskim, protagonistom nadaljevalnega romana »Muriša«, ki je bil letos ovenčan tudi s nagrado Kresnik.
Za začetek je morda vredno povedati, da je Muriša ime mrtvega rokava reke Mure, ki leži na skrajnem severovzhodu Slovenije in velja za eno izmed najlepših naravnih čudes, ki ga lahko Prekmurje ponudi zunanjemu opazovalcu. Ob takšnih zemljevidih so bili ustvarjeni literarni junaki – »dobri ljudje« Miška Kranjca, ki so nam skozi svoje izkušnje zarisovali, kakšna je bila »mladost v močvirju«, ob mrtvicah reke Mure. Da pa ob Muri lahko »uspevajo« tudi drugačni literarni junaki, ki ne delujejo zgolj kot tihožitja poleg reke, nam pokaže Feri Lainšček z likom Elice Sreš iz romana »Ločil bom peno od valov« ter njenim sinom Julianom Spranskim, protagonistom nadaljevalnega romana »Muriša«, ki je bil letos ovenčan tudi s nagrado Kresnik.
Roman »Muriša« je možno brati kot zgodovinski roman. Literarno snov namreč črpa iz časa tik pred drugo svetovno vojno. Feri Lainšček v drobnih dogodkih, kot je na primer popivanje v gostilni, izvrstno oriše, kako se je v Prekmurju čutilo vrenje, ki je nosilo pričakovanje druge svetovne vojne. V tem romanu je Prekmurje tudi prikazano kot multikulturno središče oziroma »Mali Babilon«, kot ga označi Lainšček, saj je bilo že takrat stičišče različnih narodov. Hkrati pa se ob teh opisih tudi lepo potrdi teza Stuarta Halla, da se začnemo z identiteto ukvarjati takrat, ko o njej nismo gotovi. S tem lahko pojasnimo, kako je mogoče, da se Prekmurci različni po narodnosti, ki so prej živeli kot sosedje, v prelomnem času druge svetovne vojne z rastočimi nacionalizmi obrnejo drug proti drugemu in postanejo sovražniki.
Kljub temu, da je roman »Muriša« postavljen v določen zgodovinski moment in v določen milje in da ga je res mogoče brati kot zgodovinski roman, pa je ta veliko več kot to, saj nosi v sebi tudi moment univerzalnosti. »Muriša« je tudi zgodba mladega inženirja Juliana Spranskega, ki v knjigi nastopa kot Weltverbesserer. Kot graditelj mostu na Muri želi ukrotiti reko, ki mu je po njegovem prepričanju vzela oba starša. Most je eden izmed osrednjih motivov v knjigi, kot je to značilno tudi za Andričev roman »Most na Drini« ter Wilderovo delo »Most svetega kralja Lodovica«.
Julian Spransky se skozi dogajanje v romanu znajde v trojni vlogi: kot graditelj mostu, kot njegov branilec in na koncu, po nesrečnem spletu naključij ali pač usode, proti svoji volji daje navodila, kako zrušiti njegov most. Ko je most dejansko zrušen, Julian kakor vsak izboljševalec sveta tudi propade in ostane zgolj senca človeka, zombi, ki se sprašuje, zakaj ni bil dovolj srečen, da bi tudi njega vojna pokončala kot ostalih 50 milijonov krivih in nedolžnih ljudi.
Da je Muriša veliko več kot samo zgodovinski roman, lahko vidimo že ob tem, da gradnja mostu za Juliana Spranskega ni zgolj realistično v zgodovino zapisano početje, temveč gre predvsem za jungovsko arhetipsko situacijo. V tej situaciji se posameznik poskuša soočiti in zajeziti reko, ki simbolizira njegovo nezavedno oziroma natančneje kolektivno nezavedno po Jungu. Mura je prečudovita, a hkrati skrivnostna in temačna reka, ki s svojim tokom nosi glasove prednikov, ki so v tej reki in njeni preteklosti utonili.
Mura je tudi glavni nakazovalec osrednje zgodbe, ljubezni med Julianom in Zinaido oziroma Murišo. To je tragična zgodba razpeta med eros in thanatos, katere osrednja tema je že znana od prej, na primer iz Kovičevega pesniškega ciklusa »Balada o bratu in sestri«. Gre za zgodbo o najveličastnejši ljubezni dveh duš dvojčič, anime in animusa, moškega in ženskega principa v jungovskem besednjaku, ki postajata Eno, kar je tudi razvidno iz opisa enega izmed njunih spolnih aktov: »ljubila sta se, kot da bi se zraščala«. A kot vse lepe ljubezni postane tudi ta nesrečna in prepovedana, saj je incestna.
Najbolj tragičen lik v celotni knjigi je ženska protagonistka Zinaida, ki so jo kot otroka Cigani našli ob pobegli materi in jo poimenovali Muriša. Zinaida po eni strani deluje kot feministka, »ki ni izbrana, temveč sama izbira«. Hkrati pa sama živi skozi sanjske vizije, ki ji razkrivajo preteklost in zaradi katerih sliši »glasbo srca«. Na koncu pa prav zaradi hamartije oziroma usodne zmote sama s svojim telesom kot alter ego in anima Juliana poskuša ubraniti njegov most, ki ga minira vojska in s tem njo ubije.
Zgodba o ljubezni med Julianom in Zinaido bi se lahko zdela klišejska in melodramatična, saj je bila takšna zgodba v literaturi kot nenazadnje tudi v filmskem svetu predelana že neštetokrat. Vendar pa to fabulo Lainšček predela s takšnim sižejem, da se določeni lirični opisi približujejo tako poeziji z besedami - pregnantimi s pomeno -, in hkrati čisti mistiki, ki jo Lainšček nikoli do konca ne izreče, temveč jo pusti slutiti. Konec koncev prepušča bralčevi lastni interpretaciji tudi to, ali sta Julian in Zinaida bila dejansko brat in sestra, ali pa je to bilo zgolj napačno razlaganje preteklosti in sanj. In s tem bralcu daje dodatni užitek, saj si sam lahko zapolnjuje prazna in neizrečena mesta v tem romanu.
V Murišo se je s slastjo potapljala Julija S.