Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 95: 52. Beneški bienale (6474 bralcev)
Sreda, 18. 7. 2007
IdaH



Pozdravljeni. V prvi poletni ediciji oddaje o sodobni umetnosti Arterija se bomo poglobili v najstarejšo in morda še vedno najprestižnejšo prireditev v polju vizualnih umetnosti, nam bližnji Beneški bienale, ki se otepa z vse večjo konkurenco različnih fe

Beneški bienale, nesporno najvplivnejši in zgodovinsko najpomembnejši dogodek v sferi moderne in sodobne umetnosti, je nekakšen sopotnik razvoja avantgard in sodobnih umetniških praks različnih obdobij v zadnjih sto in več letih, obenem pa je tudi živa zgodovinska preglednica recimo temu sveta belih ljudi v nemirnem 20. stoletju. Beneška državica je skozi zgodovino izkazala svojo moč in obenem krutost, ki je temeljila predvsem na ekonomski moči in dobri diplomaciji.

Skozi stoletja se je v Benetkah poleg kopičenja bogastva kopičila tudi umetnostna produkcija, ki jo je peščica bogatih meščanov znatno podpirala. Benetke so postale pomembno mesto simbolnega pomena s hitro razvijajočim se elitnim turizmom in zanimivo umetniško srenjo. Leta 1893 je mestni svet sprejel sklep o prvi mednarodni bienalni prireditvi, ki bo obenem proslavila srebrno obletnico poroke slavnega italijanskega monarha Umberta in Margerite Savojske. Ta se je udejanila leta 1895 in požela ogromno zanimanje obiskovalcev, ki so jih tedaj našteli kar 200.000. V prvih letih so organizatorji največ zanimanja pokazali za domače, italijanske umetnike, prav tako so bili dokaj popularni nemški avtorji, medtem ko so povsem zapostavili močno francosko umetnostno sceno s centrom v Parizu.

Predvidljivosti selektorjev bienala so se kmalu začele upirati struje, ki so prirejale vzporedne razstave zavrnjenih avtorjev in postale relevantna konkurenca uradnemu delu. Vsekakor se je nekje v prvem desetletju dvajsetega stoletja program z vključevanjem francoskih, ruskih in ameriških avtorjev okrepil. Priljubljeni so bili secesija, simbolizem, kasneje ekspresionizem, pojavljali so se zvezdniki tistega časa kot sta Renoir, Klimt in Ensor.

Po letu 1907 se se začele gradnje prvih nacionalnih paviljonov, ki so jih v parku Giardini postavljale močne in vplivne kolnialne države. Najstarejši paviljoni tako pripadajo Belgiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Madžarski, Švedski, Franciji in Rusiji, kasneje se jim počasi pridružujejo poslopja ostalih svetovnih velesil. Prva svetovna vojna je nasilno prekinila dogajanje v Benetkah za polnih šest let, prireditev pa se je leta 1920 vrnila z naprednim programom predstavljanja tedaj aktualnih umetniških praks, z zgodovinskimi avantgardami na čelu.

Čas do leta 1930, ki je minil pod taktirko odprtega selektorja Vittoria Pica, je dvignil bienale na nivo postavljalca trendov, vendar se je to obdobje s prodorom fašistične oblasti v programsko zasnovo in njenega splošnega vpliva na kulturno sfero nepreklicno končalo. Vseeno pa se je v tridesetih letih bienale razširil na glasbeno, filmsko in gledališko sekcijo, dandanes poznane kot ugledne mednarodne prireditve.

Bienalni dogodek je doživel tudi marsikateri obisk na najvišji ravni. Tako ga je kmalu po prevzemu programske sheme obiskal tedanji italijanski predsednik Benito Mussollini ter vodja nacistične ideologije Adolf Hitler, ki je prišel vzpodbudit svoje nacionalne favorite. V letih 1940 in 1942 se je število držav udeleženk skrčilo na zgolj deset.

Po nekajletnem premoru se je prva povojna prireditev zgodila leta 1948, ponovno v izjemno razširjeni postavi. Nacionalni paviljon v Giardinih si je pridobila tudi nova Jugoslavija, ki je udeležbo svojih udeležencev podarjala mandatno, z izmenično pravico do nastopa ene izmed republik skupne države. V začetku šestdesetih let je na bienale prodrl tedaj skrajno popularni Pop art, glavno nagrado bienala pa je prejel Robert Rauschenberg, kar je konkurenco navdalo z besom in posledično medijskim obtoževanjem ameriškega kulturnega kolonialzima.

V burnem letu 1968 so elitni bienale pretresli protesti, ki so se jim pridružili tudi mnogi strokovnjaki in umetniki, ki so v znak podpore umikali svoja dela iz paviljonov, kar pa ni zmotilo dokaj nemotenega poteka prireditve. Namen upora se je deloma uresničil, saj je bienale prekinil svojo dotedanjo neposredno prodajno tradicijo prireditve, za nekaj časa je ukinil spominske in monografske predstavitve in se posvetil bolj eksperimentalnim postavitvam in prezentacijam umetnosti.

Sedemdeseta leta so minila v znamenju konceptualnih kuratorskih programov, ki so obdelovali različne tematike in se ukvarjali z novejšimi umetniškimi praksami, ki so nemalokrat razburile in šokirale javnost. Leta 1972 se je programski vodja Mario Penelope proslavil z javnimi akcijami spuščanja metuljev iz Markovega trga in projektom Gina De Dominicisa, ki je razstavil dečka, obolelega za downovim sindromom. Naslednja edicija je bila v celoti posvečena situaciji v Čilu in prekrila mesto z znamenitimi murali, levičarskimi stenskimi slikarijami, izvirajočih iz Mehike.

V osemdesetih, ki so minila v znamenju menjujočih se selektorjev, so se vrstile tematike kot Art as Art, Art in the Mirror, Art and Science ter The Place of the Artist. V tem času se je bienalna prireditev vseskozi znatno širila in pridobivala na odmevnosti. Prostorov prezentacije je bilo vse več, projekti so se vse bolj širili v prostor.

Ob jubileju leta 1995 je bil festival prvič po stotih letih zaupan tujemu, neitalijanskemu kuratorju, Jeanu Clairu. Štiri leta kasneje se je uprava bienala odločila za prenovo razsežnih opuščenih mornariških prostorov Arsenala, kjer se zadnjih osem let odvijajo kuratorske postavitve centralne razstave, ki jih je v letih 1999 in 2001 vodil Harald Szeemann. Prvič je kot osrednje delo izpostavil projekt Josepha Beuysa The end of the Twentieth Century.

Nalsednja edicija je pripadla Francescu Bonamiju in petnajstim razstavam, ki jih je pripravil v sodelovanju z večjo mednarodno zasedbo kuratorjev, med njimi kitajski zvezdnik Hou Hanru, Hans Ulrich Obrist in pokojni kustos ljubljanske Moderne galerije Igor Zabel. Prejšnja edicija iz leta 2005 je bila prvič poverjena ženski zasedbi, ki sta jo sestavljali kuratorici María de Corral in Rosa Martínez, vsaka s svojo lastno razstavno postavitvijo.

Tako je v letošnjem letu čast selekcije in kuriranja glavne prireditve v Arsenalih, velike skupinske razstave sodobne umetnosti, pripadla ameriškemu teoretiku, kuratorju in umetniku Robertu Storru, ki si je za tokratno temo univerzalni umetnostni duh in podobne fromalne rešitve različnih predelov sveta v danem času, ki aktualizira nasilje trenutnega obdobja, z razstavo, naslovljeno Think with the Senses – Feel with the Mind, Art in the Present Tense.

Slovenska udeležba na bienalu je tokrat pripadla Tobiasu Putrihu in ljubljanski Mestni galeriji, ki ga je nominirala za udeležbo. V letih, ko je domena izbora iz Moderne galerija prešla na javni razpis, ki izbira med široko paleto zainteresiranih umetnostnih institucij, so tudi namenska sredstva za nastop na Bienalu precej solidna za domače razmere. Vsota znaša približno 42.000 evrov.

Tobias Putrih je dobil izjemno podporo kar štirih strokovnjakov, ki so skrbeli za konceptualizacijo in organizacijo projekta, Aleksandra Bassina, komisarja in svojega krušnega očeta, asistenta Sarivala Sosiča ter dveh kustosov Mare Ambrožič in Francesca Manacorde. Ekipa podpornikov projekta je bila seveda še veliko obsežnejša

Projekt Beneški, Atmosferičen, ki ga spremlja zgolj kratek in grobi predstavitveni tekst, se ubada z modernistično percepcijo prostora, ki ga spremlja tudi majava vsebinska nota avtorjevega prevpraševanja načina prezentacije filma skozi časovno distanco. Putrih se je navezal na arhitekta Johna Ebersona, ki je v 20. in 30. letih 20. stoletja ustvaril preko petsto primerkov tako imenovanih atmosferičnih teatrov in kinodvoran, ki so preplavile predvsem ZDA, vendar so bile zaradi svoje začasne konstrukcije tudi kmalu opuščene in porušene.

Koncept arhitekta, ki se je v svoji karieri usmeril zgolj v konstuiranje tovrstnih zabaviščnih objektov, je temeljil na preusmerjanju pozornosti ameriškega življa, tedaj živečega v precej neugodni gospodarski situaciji, od resničnih problemov in jim skozi terapevtsko iluzijo svojega ambienta pričarati mir in spokojnost. Cenovno so tovrstni objekti stali skoraj polovico manj kot konstrukcija zidanih kinodvoran, izdelani so bili iz kartona, lesa in ostalih lahkih materialov. Skratka, Eberson je zgodnji izvajalec popolne totalitarno kapitalistične zamisli, ki gleda skozi logiko nizkih stroškov in odvračanja pozornosti

Slavni arhitekt in oblikovalec je stene teatrov poslikal z motivi italijanske renesančne piace, perzijskega vrta ali mističnega egiptovskega templja, medtem ko je strop odseval iluzijo zvezdnatega neba. Tobias Putrih je uporabil model Ebersonovega teatra in ga postavil na dislocirani otok San Servolo, medtem ko je v Galerijo A+A umestil fotodokumentacijo, skice in makete svoje konstrukcije. Projekt Beneški, atmosferičen, ki raziskuje razmerje med kiparskim in arhitekturnim objektom, je oblikovan z namenom, da speminja percepcijo gledalca, ki dojema ambient kinodvorane enkovreden videni vsebini. Po avtorjevih besedah razstavljeni predmet in razstavni prostor igrata enakovredno vlogo.

Tobias Putrih se je beneškega projekta lotil na povsem modernistični način, preko izključno vizualnega dojemanja prostora in atmosferične fascinacije. Na žalost na licu mesta ta ambient ne dosegže željenega učinka, saj je notranjščina teatra med projekcijo filmov povsem zatemnjena in dejansko, zaradi česar niti ni med projekcijami moč videti privlačnega ambienta, ki naj bi pri tem projektu odigral ključno vlogo.

Montažna konstrukcija iz zunanje strani ne pove prav nič o svoji notranjščini in je v osnovi nepomembna in brez estetske vrednosti. Največjo vrednost v tem primeru pridobi edino zares videno, filmi in umetniški videi, ki se vsak dan predvajajo v prijetni senci borovega gozdička na otoku San Servolo. Ebersonu naj bi sledilo mnogo ustvarjalcev z željo po ustvarjanju podobnih ambientov, ki jih je avtor posejal večinoma po ZDA delno pa tudi Južni Ameriki in Evropi, vendar bojda nihče izmed njih ni uspel doseči željenega učinka.

Med neuspešne posnemovalce se je tako vpisal tudi Tobias Putrih, ki je svoj projekt zapakitral v polje sodobne vizualne umetnosti in ga z umeščanjem v javni prostor, povezavo s filmsko ustvarjalnostjo in zgodovinsko navezavo aktualiziral tudi v tej sferi. Potencialna vsebinska nota tukaj očitno nima pravega pomena, saj Putrih ni imel v mislih potencialne angažirane note projekta, ki bi subtilno orisala dokaj podobno globalno situacijo kot v tedanjih ZDA, ki so trpele za posledicami gospodarske krize. Ustvarjanje romantičnih ambientov z namenom odvračanja pozornosti od realnega stanja pod patronažo države je že povsem prežvečen, a še vedno učinkovit pristop. Že v antičnem Rimu je Vespazijan leta 70, na prehodu iz republike v cesarstvo, ljudstvu namesto demokracije ponudil igre in jim zgradil Kolosej.

Tobias Putrih je tako v svojem retro modernističnem zanosu zanimanje prepustil povsem vizualnim učinkom in pustil vsebino ob strani, čeprav je tovrstna konstrukcija idelna navezava na trenutno družbeno stanje današnjega sveta. Umetnik se je projekta lotil še veliko bolj ambiciozno in sublimno, vendar mu čarobni ambient ni uspel do te mere, da bi lahko izstopil iz vrste dokumentiranih neuspešnih posnemovalcev arhitekture Johna Ebersona.

Kot drugi neugodni moment naj omenimo predvsem nedostopnost projekta in njegovih snovalcev in promotorjev. Poleg tega, da je paviljon dislociran na samotnem otoku San Servolo, daleč stran od vrveža z umetnostjo prenapolnjenih Benetk, in da so obiskovalci dokaj redke ptice, moramo sem pridati še nedostopnost objekta, ki je bil na otvoritvi takoj po deseti uri kljub okoliškemu dogajanju preprosto zaprt, in nenazadnje ignoranci sodelavcev projekta, ki jih je v poletnem času praktično nemogoče dobiti pred mikrofon.

Tobias Putrih tako nadaljuje kontinuiteto mladih in vzhajajočih, uspešno mednarodno profiliranih umetnikov, ki zastopajo Slovenijo na tej prestižni prireditvi. Vsekakor najbolj odmevna slovenska ne-udeležba na bienalu je bila tista iz leta 1970, ko je slovenski kulturni vrh preprečil udeležbo mednarodno prepoznavne in napredne skupine OHO na jugoslovanskem paviljonu. V trenutnem času so sicer sodobne umetnostne prakse povsem etablirane in institucionalizirane, težave pa imajo predvsem avtorji in ustanove, ki niso vključeni v dokaj zaprt elitni krog umetnikov. Tako je kronologija slovenskih nastopov na Beneškem bienalu izpostavila tandem Veš slikar svoj dolg leta 1995, Jožeta Baršija leta 1997, Natašo Prosenc v letu 1999, Marka Peljhana leta 2001, Žigo Kariža leta 2003 ter Vadima Fiškina v prejšnji ediciji bienala.

Poleg tega so bili na Bienali neodvisno od nacionalnih paviljonov povabljeni tudi Marjetica Potrč leta 1993, Tadej Pogačar in P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti leta 2001 ter skupina IRWIN pred štirimi leti. Koliko za avtorja iz Slovenije pomeni udeležba na tovrstni prireditvi je zanimivo vprašanje, saj se umetnostni sistem v svojem kozmopolitskemu zagonu odvrača in zgraža nad nacionalnimi predstavitvami, ki so menda v umetnosti povsem neprimerne, čeprav so po izkušnjah sodeč dokaj hitro nadomeščene z drugačnimi lokalnimi, regionalnimi ali interesnimi predznaki.

Za bližnjo predstavo o sistemu organizacije bienala in slovenskega paviljona smo pred mikrofon povabili Alena Ožbolta, udeleženca in slovenskega predstavnika Beneškega bienala leta 1995 s skupino Veš slikar svoj dolg, ki je dandanes samostojni ustvrajalec in profesor kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Beneški festival drugič. Nekaj uvodnih besed o bienalu smo povedali že v Arteriji nemudoma po otvoritvi bienala. Tokrat se bomo pod drobnogled vzeli razstavo v Arzenalih. Kustos razstave Robert Storr in celoten njegov tim, ki bi lahko dal izjavo in komentiral razstavo je na žal na dopustu. Čeprav je bienale tudi v mesecu juliju še v žarometih dogajanja. Napotili so nas, da naj se nanje obrnemo, ko bodo razglasili dobitnike Zlatih levov. Seveda tega iz principa ne bomo naredili. Sicer si lahko osrednji del bienala v Arzenalih, Girardinih in na ostalih paviljonih nacionalnih reprezentacij, ki so razsute po celem mestecu ogledate do 21 novembra letos. Nekatere nič manj zanimive dogodke in spremljevalne prireditve pa se bodo večinoma končevale že septembra.

Sprehod po Arzenalih je vedno utrujajoča naloga, ki zahteva veliko trme, utrjenih mišic in ljubezni do umetnosti. Letos je razstava toliko večji izziv. V zelo jasnen koncept se vpletajo prenekatere politične teme, vprašanje vojne, nasilja, depriviligiranosti. Pa tudi ostale privlačne teme, s katerimi sodobna umetnost služi svojemu namenu in opravičuje svoj obstoj. V Arzenalih najdemo veliko lepo zapakirana umetnost z zgolj navidezno angažirano vsebino, ki pa večinoma pleše kot mačka okrog vrele kaše.

Osebno bi lahko sicer ure ždela v petih črnih kockah na sredini razstavnih prostorov in požirala črno bele nostalgične retro filme kitajskega režiserja in fotografa Yang Fudong. Še posebej film Seven Intellectuals in Bamboo Forest . Vendar se večina obiskovalcev strinja, da je postavitev začasnih kinematografov na razstavi nesmiselno dejanje, seveda če ga ne vključiš v cel koncept tako kot Tobias Putrih.

Vhodno mesto na rastavo je Storr namenil Luci Buvoliju z in štalacijo A Very Beautiful Day After Tomorrow, ki izpričuje spomine na italijanske futuriste z vso nacionalno navlako. Zaključi pa s fiktivno repliko mesta Manas v severnem Tibetu Ilya & Emilie Kabakov. Kabakova se pojavita tudi v spremljevalnem programu v prostorih Fondazione Querini Stampalia z delavnico za otroke, ki naj bi s svojimi slikami napravili jambore za ladijo, ki bo obplula pomembna mesta v umetnostnem sistemu. Poleg otroških del sta razstavila video, ki prikazuje, milo rečeno, njun imperialni odnos do Arabcev.

Storr ni pretiraval s številom predstavljenih umetnikov. V Arzenalih je razstavil delo 57 umetnikov, v Giardinih pa 44 umetnikov, kar je sorazmerno malo, saj so na nekaterih preteklih bienalih razstavljali tudi preko 300 umetnikov. N aslovil jo je pensa con i sensi – senti con la mente – l'arte al presente ali Misli s čutili – Čuti z umom. Umetnost v sedanjuku. V primerja s prejšnjimi leti je namenil fotografiji precej veliko pozornost.

Vendar nas pravzaprav nobena serija ne more zadostno prepričati. Pri posnetkih Beiruta iz leta 1991 Gabriela Basilica, izraelske pokrajine Pavla Wolberga in Tomoko Yoneda Sneiper View , se ne moremo znebiti občutka, da gre za vojni turizem. Rosemary Laing je tehnično sicer izredno dovršena vendar nedomiselena in preveč očitna. Isto bi lahko rekli tudi za Felixa Gmelina. Izvzela bi zgolj izraelskega fotografa Tomerja Ganiharja Hospital Party, ki je sicer stavil na šok in občutek gnusa. Vendar je s fotografiranjem krvavih medicinskih lutk v operacijski dvorani dosegel željeni učinek. Velja pa omeniti tudi rekonstrukcije ameriških gasilskih fotografij vojakov iz fronte, ki nam sporoča, da so zadnje tri ali štiri generacije Američanov zaznamovane z vojno.

Vendar, če te fotografije primerjamo s projektom kataloženja umrlih ameriških vojakov mlade umetnice Emily Prince, nekako izbledijo. Prince je sestavila zemljevid sveta iz malih dokumentnih fotografij. Čeprav je Storr na razstavo vključil večinoma preverjene umetnike, nas je razsveselil z nekaterimi takšnimi svežimi deli. Med take bi vključila tudi delo gansko nigerijskega umetnika El Anatsui, čeprav gre za starejšega avtorja. Iz odpadnih recikliranih plastenk je sešil ogromno krpanko, kjer koncept ni prekričal vizualnega užitka.

Razstavo pa kljub tem svetlim primerom diskreditira vključevanje projektov kot je na primer War Frames Zorana Naskovskega, ki patetično predstavlja trpljenje Srbov pod Natovimi bombami, brez postavitve v kontekst 10 letnega klanja. Za nameček nasproti tega dela postavi groteskni video italjanskega umetnika Paola Canevara Bouncing Skull iz leta 2007. V njem deček iz Beograda pobrcuje plasti čno lobanjo v bližini stavbe, porušene s pomočjo Natovih bomb. Tako nerazumevanje balkanske vojne je naravnost nesramno. To, da so se Hrvati in Bosanci, ki so jukstapozicijo videli, bili besni je samoumevno.

Naslednji prostor, ki se nahaja nekako na sredini postavitve v Arzenalih je namenjen relaksaciji. Po celem prostoru se razprostira inštalacija lani nenadno umrlega umetnika Jasona Rhoadesa. V njem so nagrmadene smeti, žimnice in rajski neonski napisi. Spominja na inštalacijo Johna Bocha izpred dveh let. Vendar se po skrajni nesramnosti prejšnih dveh del, kičaste živahne postavitve nikakor ni možno gledati optimistično.

Seveda ne smemo biti do razstave v Arzenalih čisto preveč krivični, saj vsebuje tudi odlična angažirana dela. Na primer Zahodna kultura in krščanstvo Leona Ferrarija, ki iz potniškega letala oblikuje razpelo in iz purpena napihne atomsko gobo. Zopet opazimo neposredno tematsko jukstapozicijo, saj se v drugem delu prostora nahaja inštalacija Charlesa Gainesa Airplanecrash Clock, v kateri avion pikira naravnost v mestno podzemlje New Yorka.

Kot presežek naj omenim predvsem groteskno pripoved o borbi za avtorske pravice pri produkciji in uporabi blagovne znamke Kalašnikov. Bolgarskegi umetnik Nedko Solakov se je teme lotil zelo humorno. Z lastnoročnim zapisom svojih izsledkov in predstavitvijo fotografij je parodiral nesmisle, ki spremljajo ta strašni morilski nacionalni ponos.

Omeniti se zdi vredno tudi video kitajskega avtorja Yang Zhenzhonga, ki je posnel številne ljudi, da so izrekli najbolj neizpodbitno resnico o svojem življenju. »Jaz bom umrl.« ali »Jaz bom umrla.«. Nekaterim se zdi to smešno, drugim zopet smrtno resno in tragično, vendar nihče ne more temu ubežati.

Poslušajmo kako razstavo v Arzenalih komentira kustos Obalnih galerij Vasja Nagy:

V prejšnji arteriji smo govorili že o nekaterih paviljonih, ki se nahajajo izven Giardinov. Na primer paviljonu centralne Azije, kjer z glasbenimi video deli Muzykstan predstavljajo Kazakstanu, Tajikistan, Uzbekistanu in Kirgistanu. In seveda o presenetljivi razstavi v Bulgarki reprezentanci.

Omenili smo tudi nekatere kontraverzne odnose znotraj skupno 77 državnih paviljonov z nacionalnimi selekcijami. Na primer primer Avstrije. Absurdnost afriškega pavilijona, kjer si je tako imenovani črni del te celine zaslužil en paviljon. Medtem ko so kolonialno imperialistične države predstavljane vsaka posebej z najmanjšo knježevino vret. Pohvalili zopet odličen občutek samoprezentacije iz strani Francozov in sploh ima imamo občutek, da gre prej za neke vrste športno udejstvovanje. Razkazovanje kreativnih mišic.

Tokratna Arterija se je na široko razpisala o bienalu, pa nismo prišli niti do spremljevalnega programa niti italijanskega paviliona. Pri spremljevalnem programu si velja ogledati predvsem risbe Josepha Beuysa and Matthew Barneya. Delo Ghost Story Willie Doherty's, ki se predstavlja ob irskem paviljonu. Splača pa se odbraviti tudi na otoček Giudecca, kjer si lahko ogledamo film The Most Beautiful Woman in Gucha, srbske umetnice Brede Beban, ki je polen senzualnosti in očitna kritika samodojemanja ženske in tradicionalnega odnosa med spoloma.



Komentarji
komentiraj >>