Motoristka , roman Andre Pieyre de Mandiarguesa iz leta 1963. Erotizacija podrejenosti na začetku revolucionarnih šestdesetih.

Andre Pieyre de Mandiargues je ime, za katerim se nahaja manj znan - če govorim vsaj v imenu slovenske javnosti - udeleženec francoskega nadrealističnega gibanja. Pri razkrivanju njegove literarne ali zasebne podobe nas že v začetku preseneti najsplošnejši preizkus javne prepoznavnosti – googlanje. Borno število zapiskov, vsaj tistih v angleškem jeziku, ki jih najpopularnejši brsklanik izvrže na ekran, je izredno skopo z informacijami. Presenetljivo, glede na dejstvo, da je gospod preučeval in eksperimetiral na področju, ki je vedno privlačilo široke skupine ljudi – seks, čutnost, ali bolj po francosko - vznemirljivost erotične izkušnje. Poleg tega mu pripada laskav naslov nagrajenca prestižne literarne nagrade Prix Goncourt [pri gonku:r], za delo Na robu iz leta 1967, ki je do sedaj bilo tudi edino v slovenščino prevedeno delo. Letos smo prek založbe Goga dobili še en prevod Mandirguesovega [mondiargovega] dela in sicer Motoristko – roman, ki ga bodo nekateri prepoznali tudi kot podlago za tiste čase provokativnemu in strogo cenzuriranemu filmu z Alainom Delonom v glavni vlogi.

Omenjena Motoristka je prefinjeno in tekoče delo z ljubeznijo do podrobnosti, nenavadnih metafor, kratkih digresij. Je nekakšna inačica potopisa oziroma motorpisa. Natančni opis vožnje, ki vključuje sklopko, prestave in število obratov ter nenavadno, hitro-gibajočo se perspektivo glavne junakinje, avtor združi z užitkom ujemanja potankosti z alzaških cest. Predajanje ugodju svežega majskega jutra, zelenega gozda in prazne ceste, ravno tako kot vročekrvni opisi divjega motorja, pripeljejo do trenutkov izpiljenega esteticizma.

Poleg izrazne lepote Motoristke pa je v ospredju še nekaj drugega. Tekst pisan leta 1963 danes velja kot oznanilo nove generacije, ki bo prinesla revolucijo svobodomiselnosti, in ki ji je Mandiargues komaj pripravljal teren. Roman je poln družbeno rušilnega naboja, prezira do pravil in prepuščanja neomejevanemu življenju. Glavna junakinja Rebeka nekega jutra zapusti zakonsko posteljo, ki jo deli z dolgočasnim srednješolskim profesorjem. Usede se na motor, ki ga med nogami razkrečenimi z rezervoarjem občuti kot živalsko, čutno telo in se prepusti podivjani hitrosti, naj jo odnese v objem demonskega ljubimca Daniela.

Rebeka s seboj ne vzame ne poročnega prstana, ne ure, ne denarja, ne oblek. Na nago telo obleče le usnjen kombinezon in tako tudi simbolno zapusti zamorjeno in sparjeno vzdušje družbeno določenega življenja. Po vsem sodeč naj bi Rebeka bila simbol novo obujene ženskosti ter pozameznikove svobode nasploh. Kljub temu se z bolj pozornim branjem lahko razkrije, da roman ni tako protidružbeno nastrojen, kot se na prvi pogled predstavlja. Kot prvo, Rebekine cestne vratolomije, ki naj bi bile v dokaz njeni posebnosti in drznosti, se lahko razumejo na dva načina. Vsak pošten ljubljanski kolesar, posebej tisti brez vozniškega izpita, bo nad divjanjem gospodične, ki je na cesti kot muha brez glave, ostal prej zgrožen kot poln občudovanja. Obsodbi samovšečne drznice se prikloni tudi avtor, saj Rebeko namesto v ljubezenski paradiž, pošlje v pogubo. S fatalnim koncem avtor okrca Rebekino ljubezensko in prometno svobodomiselnost, za kateri se je na prvi pogled zdelo da ju poveličuje.

Tako je Rebeka kot simbol močne, nepremagljive in drzne ženskosti podvržena kritiki, če ne že kaznovana. Vendar to še ni vse, če gremo v nadaljnje raziskovanje ženskosti, ki jo je obljubljalo leto 1963 ugotovimo, da Rebeka kot simbol novega dekleta ni nič kaj nova. Prav nasprotno, temelji na starih, zelo straight – hetero ideoloških vzorcih. Ti predpostavljajo, da sta si moški in ženska po svoji naravi različna in neenakopravna, on je močen in ona je krhka, ter da se prav kot takšna neizogibno privlačita. Rebeka zatorej ni utelešenje novega ženskega principa, temveč le lepotna variacija starega.

Rebekina aktivnost, njeno drvenje, je v bistvu le zakrita pasivnost. Motoristka deluje po lastni iniciativi le do svojega cilja - fatalnega ljubimca - , kateremu se bo predala in mu prepustila osmislitev njenega življenja in njunega odnosa. Razmerje do svojega ljubimca Rebeka največkrat doživlja prek izraza polastiti se. Tiho in nepremično se predaja svojemu moškemu v intimnih združenjih na meji bolečine in užitka, v katerih vedno on prevzame vodilno vlogo. Niti z eno besedo ni omenjeno spolno ugodje, ki ga - če sploh - čuti Rebeka. Ženska se pojavlja kot skoraj netelesno bitje - njeno vzburjenje prihaja le iz občutenja popolne podrejenosti Danielovi nadmoči.

Opisani ljubezenski odnos so kasnejše feministke ubesedile kot erotizacijo podrejenosti. Rebeka, kolikor na eni strani podobna moškemu v svoji samovščeni drznosti in grobosti, na drugi strani zadrži temeljne družbeno določene ženske značilnosti – podrejenost in pasivnost. Le kot takšna je poželjiva za moškega in tudi njo samo neustavljivo privlači njeno spolno nasprotje. Motoristka očitno še ni bila pripravljena zapeljati v smeri, ki so jo ubrale njene sestre iz sedemdesetih let. Kljub temu, da je deškega videza in ploskih prsi, je Rebeka ostala otrok svojega časa, ki še ni vrgel modrčka na grmado. Pričujoče delo je zato treba gledati kot dokument začetka nekega obdobja – obodbja sprememb, ko so dekleta že zajahala svojo peklensko napravo, in ki so jih vlekle novosti prazne ceste, čeprav so obenem bile še omotične od tople zakonske postelje in tradicionalnih vzorcev, katerim so poskusile ubežati.