Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KAKO BRATI JAKO RACMANA; torek, 24. 7. 07 ob 23.30 (5661 bralcev)
Torek, 24. 7. 2007
IdaH



Knjiga, o kateri bomo govorili v današnji teoremi, je posvečena prikupnemu animiranemu junaku Jaki Racmanu. Njegov domnevni avtor - ali bolje rečeno njegov agent - je umrl leta 1966, star komaj 65 let, vendar se je njegova fantazma in imperij zabave nemoteno razvijal naprej. Pet let po njegovi smrti, leta 1971, je v Čilu doživela prvo objavo knjiga z naslovom Kako brati Jako Racmana – Imperialistična ideologija v Disneyevih stripih čilenskih avtorjev Ariela Dorfmana in Armanda Mattelarta. Prvi je prišel tja z Danske, drugi pa iz Argentine. Oba sta aktivno sodelovala pri izgradnji socialističnega gibanja v Čilu, ki je doživelo svoj klimaks leta 1970 z izvolitvijo Salvadorja Allendeja. Ni čudno, da je knjiga nastala ravno v Čilu, kjer so si prizadevali za emancipacijo od korporativne nadvlade ZDA.

Knjiga, o kateri bomo govorili v današnji teoremi, je posvečena prikupnemu animiranemu junaku Jaki Racmanu. Njegov domnevni avtor - ali bolje rečeno njegov agent - je umrl leta 1966, star komaj 65 let, vendar se je njegova fantazma in imperij zabave nemoteno razvijal naprej. Pet let po njegovi smrti, leta 1971, je v Čilu doživela prvo objavo knjiga z naslovom Kako brati Jako Racmana – Imperialistična ideologija v Disneyevih stripih čilenskih avtorjev Ariela Dorfmana in Armanda Mattelarta. Prvi je prišel tja z Danske, drugi pa iz Argentine. Oba sta aktivno sodelovala pri izgradnji socialističnega gibanja v Čilu, ki je doživelo svoj klimaks leta 1970 z izvolitvijo Salvadorja Allendeja. Ni čudno, da je knjiga nastala ravno v Čilu, kjer so si prizadevali za emancipacijo od korporativne nadvlade ZDA.

Med drugim nam knjiga vrača zgodovinski spomin, saj nas posredno opozarja, da obstaja še neki drugi 11. september, ne samo ta iz leta 2001, ki smo ga iz vseh možnih zornih kotov lahko videli na televiziji in ki služi kot ideološki alibi za ameriške imperialistične težnje v zadnjem desetletju. Obstaja tudi 11. september 1973, ko je čilenski fašistični prevratnik Augusto Pinochet v vojaškem puču s pomočjo Ameriške vlade strmoglavil socialističnega predsednika. Pinochetu za časa njegovega življenja nikoli ni bilo sojeno za zločine, ki jih je storil v času svoje strahovlade. Poslušajmo, kako je situacijo v Čilu v začetku 70-ih opisal v sloveniji živeči čilanski sociolog Simon Tacco:

Disney je bil od samega začetka izpostavljen ostrim kritikam, vendar so ga njegovi zagovorniki opravičevali z najbolj očitnimi in prikladnimi argumenti. Zdi, se kakor da poskuša Disney naslikati svet otroške domišljije, nedolžnosti, sreče, varnosti, urejenih odnosov. Avtorja knjige sta že v naprej pod sarkastičnim naslovom »Navodila, kako človeka izključiti iz kluba Disneylanda« zelo dosledno opisala, s kakšnimi prijemi oziroma argumenti bodo nastopali proti njima braniki Disneyeve otroške nedolžnosti. Kot napovedujeta, se bodo lotili diskreditacije nasprotnika kot osebe, brez vsakršne argumentacije vsebine. To pa je še kako značilno za konzervativne pristope k politični diskreditaciji. Citiram:

»Avtorja te knjige velja opredeliti takole: nespodobna in nemoralna (medtem ko je Disneyjev svet čist); hiperzapletena in hipersofisticirana (medtem ko je Walt preprost, odprt in iskren); člana zlobne elite (medtem ko je Disney najbolj priljubljen človek na svetu); politična agitatorja (medtem ko je Disney nestrankarski in nad politiko); preračunljiva in zagrenjena (medtem ko je Walt Disney spontan, čustven, s rad smeji in vzbuja smeh); uničevalca družine in družinskega spokoja (medtem ko Walt Disney uči spoštovanje do staršev, ljubezni do bližnjih in skrb za šibke); nedomoljubna in nasprotna narodnemu duhu (medtem ko gospod Disney, ker deluje mednarodno, zastopa najboljše in najbolj spoštovane med našimi domačimi tradicijami); in naposled, negovalca »marksistične fikcije«, teorije, ki so jo iz tujine uvozili »pokvarjeni tujci« (medtem ko striček Walt nasprotuje izkoriščanju in zagotavlja brezrazredno družbo prihodnosti)«

Dorfman in Mattelart sta se nasproti tem trditvam, ki so se jih njuni kritiki kasneje dejansko posluževali, zakopala v zelo jasno razumljivo, a hkrati kompleksno kritiko razporeditve vlog in medsebojnih odnosov med posameznimi liki v stripu Jaka Racman. S tem sta razkrinkala niz vsebinskih sprevrženosti, ki jih prekriva tenka plast otroške nedolžnosti. Simon Tacco opredeljuje Disneyev fiktivni svet kot dvakrat perverzen. Prvič, ker ga ovije v podobo otroške nedolžnosti in ljubkosti. Drugič, ker pod to krinko propagira najboj zahrbtno početje vertikalne družbene strukture, upravičevanje avtoritarnosti in družbene prevlade, propagande potrošniškega načina življenja z razvrednotenjem vsakršnega produkcijskega dela.


Napad na nedolžnega belega racaka, ki poskakuje v srcih otrok, se zdi izjemno nasilno dejanje. Vendar moramo najprej poudariti, da literaturo za otroke, kar je tudi strip Jaka Racman, producirajo odrasli na podlagi svojega videnja otroškega sveta. To je torej zgolj odrasla projekcija sebe in svojih želja. Hkrati pa so lepo zapakrane v svetniški sij vzgajanja otrok, kjer se bodo otroci naučili pravih vrednot.

Disneyev svet kot prvi in zelo očitni pedagoški prijem podpira predvsem sistem kaznovanja in nagrajevanja. V žametni rokavici skriva železno roko. Ni čudno, da se v njem pojavijo reference, kot je na primer roman Zločin in kazen. Seveda so te reference namenjene malo starejšim bralcem, saj so Disneyevi stripi, v zadnjem času pa predvsem animirani in pravljični filmi, priljubljeni tudi med starejšim občinstvom. To občinstvo se predaja vodenju Disneya, ki pooseblja očetovo avtoriteto. Vživljajo se v njegovo senzacionalno in prikupno podobo in odklapljajo možgane. S tem sprejemajo neizpobitne etične in estetske ideale, ki jih Disney reproducira.

Pomembno za ta način vodenja popolne avtokracije je, da v sami uprizoritvi oziroma zgodbi abstrahiramo lik očeta. Ozirma ga napravimo popolnoma imanentnega, vendar latentnega. V teh stripih so popolnoma izničeni reproduktivni odnosi. Starši ne obstajajo. To Disneyevi zagovorniki racionalizirajo in opredeljujejo kot dokaz za nedolžnost in moralno neoporečnost, saj se popolnoma izogne polemični razpravi o koristi ali škodljivosti spolne vzgoje. Vendar je problem bolj zapleten.

Z odsotnostjo staršev pri Jaki in v celotnem Račjegradu je popolnoma izničena kategorija človekove osebne zgodovine. S tem vsak posameznik v Račjegradu postane nek statičen nadzgodovinski lik, ki se nikoli ne stara in ne dopušča sprememb. Avtorja se zato najprej posvetita tako imenovani osnovni družbeni celici znotraj Račjegrada. Vsi imajo hišo pod hipoteko, nihče nima doma. Vsi imajo strica, ki mu morajo biti poslušni, vendar jim stric ni dolžan vračati očetovske ljubezni.

Vloga strica ni vloga tistega, ki prevzame odgovornost za vzgojo, ampak vloga tistega, ki izdaja povelja. To ni naravno razmerje, ampak de facto pogodbeno razmerje. Tovrstni odnosi se zgolj še potencirajo, ker je močno opazno, da glavna vrednota ni ljubezen, temveč denar oziroma zlato. Nihče ne ljubi nikogar, ni zaslediti izraza naklonjenosti ali vdanosti drugemu bitju. Gre zgolj za tekmovalnost, uporabnost, koristnost.

Če stripe pogledamo podrobeje, lahko poleg negaciji osebne zgodovine likov opazimo še eno mnogo bolj pomembno težnjo, ki sega globoko v razumevanje Disneyevega političnega okolja. Zopet gre za dvojno zlorabo otroškega lika. Podatki o tem se nahajajo v tako imenovanem Taboniškem priročniku, ki ga s pridom uporabljajo Pak, Mak in Žak. V njem najdemo cel set konvencionalnih modrosti, ki naj bi se univerzalno nanašale na vse razmere, vse zgodovinske dobe, vse datume, vse akcije in vse tehnične težave. Ta priročnik služi svojevrstnemu ohranjanju obstoječega vertikalnega avtokratskega sistema, ki narekuje nečakom, kako ohraniti obstoječi sistem.

Nečakom je dovoljeno zasesti superiorne pozicije zgoj takrat, kdar ga Jaka polomi. Kadar Jaka ne deluje v skladu s starim kodom, vzamejo nečaki stvari v svoje roke in zamenjajo ustaljene vertikalne pozicije. Toda ne, da bi se rešili svojega podrejenega statusa: zahtevajo zgolj njegovo pravično uveljavljanje. Otrokom je tako odvzeta vsakršna možnost razvoja, uporabni so zgolj kot orodje za reprodukcijo obstoječega sistema.

Ženskim likom je v stripu namenjen zelo majhen in obroben del. Delujejo lahko predvsem na dva stereotipna načina: ali so coprnice ali pa princeske. Zlobne mačehe ali male gospodinje. Moški se jih bojijo, večno jim dvorijo, ampak popolnoma brezplodno, saj so vsi odnosi v stripu statični, brez evolucije in zgodovine. Gre za večno frustracijo. Jakcova spolna frustracija je navdihnila tudi komedianta Howarda Sterna, ki ga je odrešil njegove aseksualnosti in mu namenil kratek trenutek sprostitve:


Edini raison d'etre ženskega lika pri Disneyu je postati popolni objekt, s tem da so ji zanikani vsi užitki. Živi v sredobežnem, introvertiranem svetu. In v vsej tej igri gre za neprestano spolno namigovanje, ki pa nikoli ni eksplicitno, kar je slabše kot neposredno soočenje z odnosi med spoloma. Odnose med spoloma pri Jaki Racmanu razloži Tea Hvala takole:


V tem svetu stricev, bratrancev in nečakov predvsem moškega spola, umetno omejujejo prave ljudi na abstrakcije, ki jih njihovi zagovorniki utemeljujejo kot univerzalne in obče človeške. Pa poglejmo koliko so dejansko obče človeške. Skoraj v vsaki ediciji najdemo pustolovščino, ki naj bi delovala kot del izobraževalnega zemljepisnega programa. Čeprav naj bi se Disneyevi dežela in zgodba dogajali na univerzalnih tleh, je močno zaznati nekatere značilnosti kalifornijske družbe. Pri nekaterih potezah Disney Landa vidijo biografi Walta Disneya paralele celo z njegovim otrošvom in okoljem, v katerem je odraščal.

Račjegrajci so očitno iz tako imenovanega razvitega sveta, medtem ko na svojih pustolovščinah obiskujejo različne skupine primitivcev, ki jih lahko razdelimo v dve skupini. Na tiste barbarske, ki živijo v Afriki in Polineziji ter v odročnih krajih Brazilije, Ekvadorja in ZDA, ter na tiste, ki jih lahko imenujemo civilizirani barbari, saj so potomci starodavnih civilizacij. Imajo mnogo zgodovinskih spomenikov, vendar nikoli niso dosegli tehnološke dobe. Ti barbari se jezikovno ne znajo dobro artikulirati in najpreprostejše tehnološke izdelke dojemajo kot veliko čudo. Hkrati čutijo močno željo po njih, saj naj bi jih dojemali kot manifestacijo magije in ne tehnologije.

Očiten kolonializem pa se pokaže šele takrat, ko postanejo očitne težnje po izkoriščanju naravnih bogastev. Ti račji podjetniki opravijo veliko večje delo kot raligiozni misijonarji ali vojska. Največja perverznost komunikacije med Račjegrajci in domorodci je v tem, da je predstavljeno, kakor da slednji ne čutijo nobene afinitete do svojih naravnih bogastev – govorimo predvsem o zlatu – ampak ga v veliki naivnosti, ujeti v lastno eksotičnost, z veseljem zamenjajo za cenene tehnološke izdelke.

S tem je prikazana neizmerna inteligenčna superiornost kolonizatorjev, ki so oprani svoje roparske krivde s tem, da pomagajo domorodcem pri tehnološkem razvoju, saj je znano, da se imperialisti radi kažejo kot nepristrani sodniki in osvoboditelji, ki nastopajo v korist ljudstva. Tovrstno pranje rok posredno opravičuje tudi takratne raelne ameriške militantne intervencije – na primer v Vietnamu, v Panami in ne nazadnje tudi v Čilu. Na podoben način uspejo v samem stripu diskreditirati tako komunistično revolucijo, kot hipijevsko gibanje za mir. Otrokov domišlijski svet tako postane politična utopija vladajočega razreda.

V Disneyevih stripih se nikoli ne srečamo s pripadnikom delavskega, proletarskega razreda in nobena stvar ni produkt industrijskega procesa. Delavec je tako odsoten. Prisoten je le pod krinko plemenitega divjaka ali pod masko malega kriminalca. Obstaja samo razed potrošnikov. In edino delo, ki se v stripih pojavlja, je delo vladarja in storitvenega uslužbenca iz terciarnega sektorja. Ljudje se doživljajo kot kupci storitev in prodajalci samih sebe. Nihče pa ne producira.

Ker ni nobenega spreminjanja, tudi stvari ne prihajajo kot plod dela, ampak plod zaslužnosti. Proizvodni procesi niso razumljeni kot družbeni red, ampak kot naravni red, kar ima zelo globoke posledice. V Račjegradu in zunaj njega je vselej narava tista, ki posreduje med človekom in bogastvom. Poslušajmo, kako odnos do zlata razlaga Sandra Bašić Hrvatin, ena izmed avtoric spremne besede h knjigi:

Zlato, ki velja kot glavni kontaminator ljudskih odnosov, je v Disneyevih stripih povzdignjeno na nivo fetiša v Marksovem smislu. V knjigi pravita Dorfman in Mattalart: »Marx je uporabil besedo fetišizem za proces, ki loči (akumulirano delo) od njegovega izvora in ga izrazi kot zlato, s čimer ga abstrahira od dejanskih proizvodnih razmer. Marx je bil tisti, ki je odkril, da kapitalist za svojim zlatom in srebrom skriva celoten proces akumulacije, ki jo doseže na delavčev račun (presežena vrednost). Besede »dragocene kovine«, »zlato« in »srebro« so v rabi z namenom, da delavcu prikrijejo dejstvo, da je bil oropan...« Konec citata.


Bogastvo, zlato in denar sta glavni vrednoti in objekt poželjenja vseh likov v Račjegradu. Glavni cilj pustolovščine ni proces pustolovščine oziroma doživetje, ampak končni cilj pridobitve nagrade ali zaklada. Ko je zaklad v njihovih rokah, cela zgodba zbledi in ostane samo še nepopisna sreča pridobljenja fetiša. Jaka je neprestano pod potrošniškim pritiskom. Neprestano se pojavlja potreba po tem, da kupuje darila za Jakico, strica Skopušnika ali druge, ne da bi kdajkoli imel potrebo po kupovanju stvari kot so hrana, najemnina in podobno.

Vse njegovo delo je usmerjeno v dodatno potrošnjo, v vračanja kreditov za udobno življenje, za nakup televizorja, za počitnice. Nikoli ne dela iz neke eksistencialne potrebe, kot je to prisotno v realnem svetu. V Diseyevem svetu so skoraj popolnoma odsotni revni in zapostavljeni, pojavijo se zgolj takrat, ko je potrebno poudariti moralno neoporečnost njegovih likov, vendar nikoli ni nikakršnega namiga, da obstaja kakšna predzgodovina ali družbena stvarnost, ki jih dela revne.


Glavni investitorji v zaslužek Disneyevega imperija so zagotovo otroci. V stripih in v svojih Disney Landih jih neprestano navaja na kupovanje izdelkov korporacije. Nedvomno za otrokovo vzgojo ni ravno zdravo, če mu neprestano na skrivaj vcepljajo nenehne potrebe po kupovanju predmetov, ki jih ne potrebujejo. Razen seveda, če si ne želimo, da bi otroci postali brezglavi potrošniki.

Kakšen je torej Jakcev odnos do dela? Jaka je po definiciji neroden in nemaren, saj ga vsakič brcnejo na cesto in stalno opravlja različna priložnostna dela. Ključni za razumevanje odnosa do dela sta torej njegova nesposobnost, predvsem pa njegova svobodna izbira. To pa priča o tem, da nezaposlenost ni rezultat strukturnih protislovij kapitalizma, ampak gre za popolnoma individualno odločitev.


Jaka je neprestano brez denarja, a kljub temu neprestano kupuje. Njegov življenski standard ni odvisen od njegovega dela, ampak od naravno vrojene inteligence in pred dispozicije, ki je vsakemu namenjena v družbi. Pozicija posameznika v družbi je tako odvisna od sreče, od naključja in ne od posameznikovega prizadevanja. Delo je kakor igra ali preganjanje dolgčasa. Ker se večinoma pojavlja v obliki avantur in dogodivščin, je prej nedolžno trpljenje, ki mu sledi nagrada. Sam proces dela je izničen.

Predstavljena je torej abstraktna oblika dela ali preganje dolgočasja. Temu je namenjen tudi sam strip. Vendar Račjigrad ni nobena fantazija, kjer se lahko zaslužni predajajo brezdelju, temveč fazmagonija, kjer je delo predstavljeno tako, da prikriva neenakosti med vrednostjo dela in vrednostjo, ki jo delo na trgu ustvari. Zabava je edina, ki lahko človeštvo osvoboditi družbne tesnobe in konfliktov.

Pompembni liki v Račjegradu so tudi roparji, s pomočjo katerih se opravičuje absolutna pravica lastnikov zlata do njihovega lastništva. Roparji se pojavljajo predvsem kot tolpe Buldogov, ki po fizičnih stereotipih lahko skrivajo v sebi tudi tipičnega proletarca ali pripadnika Ameriških manjšin. Vsi so orjaški, mrki, neizobraženi, neobriti in predvsem neumni.

In ravno slednje je najbolj pomenljivo, kajti družbeni odnosi so v tem svetu naravni red, kar pomeni, da sta inteligenca in konec koncev tudi kriminalnost človeku naravno prirojeni. Prej je neozdravljiva psihopatska bolezen, kot ekonomska nuja. Možnosti za spremembo ali revolucijo torej ni. Etika ali boj med dobrim in zlim je oblikovan tako, da prikrije ekonomski izvor konflikta in obenem moralno diskreditira razrednega sovražnika. Tako je svet dobrih svet idej, inteligence in poslušnosti redu. Svet slabih pa je svet telesa, manualnega dela in kršitve reda.

V stripu lahko opazimo živahno menjavanje barv in okolja. Statične slike neprestano dobivajo novo podobo. Zdaj rumeno, modro, oranžno, vse do rdeče in rožnate. To kalejdoskopsko spreminjanje barve pa spremljajo popolnoma iste in statične vsebine. V vsem tem migotanju se torej dejansko nič ne dogaja. Race se sicer neprestano premikajo in tehnologija jim služi kot oblika dogajanja, vendar niker nista prisotna tehnološki napredek ali zgodovina predmetov.

Pomemben poudarek pri ustvarjanju senzacionalizma je način, na katerega Jakec doživlja svoje izkušnje. Če njegovi dosežki niso zabeleženi v fotografskem albumu ali na filmskem traku, ima občutek, kakor da je mnogo izgubil. Seveda niso važne njegove intimne izkušnje, saj je sam od sebe popolnoma odtujen. Tako kot do drugih ni sposoben vzpostaviti čustvovanja, doživlja tudi sebe. Vse, kar šteje, je zgolj javna potrditev njegovih dosežkov in klimaks teh časti bi dosegel, če bi na ulicah Račjegrada postavili njegov kip. Kar se tudi zgodi. Umetnost je tako kot odnosi med ljudmi in odnos do predmetov razumljena popolnoma utilitarno in v skladu z nezmotljivo avtoriteto medijev. Kar je tudi razumljivo, saj je Walt Disney Production producent filmov, glasbe, televizijskih hiš. Lastnik radijskih postaj, internetnih storitev, mobilnih storitev, kabelskih mrež in programov, založniških hiš in seveda zabaviščnih parkov.

Tu naj opozorim na to, da kadar koli rečemo: »Disney je naredil to in to« pravzaprav ne mislimo osebno nanj, ampak na delo celotne korporacije Walt Diseny Production. V resnici je sam zgodovinski Walt Disney in tudi njegova korporacija vse do danes temeljila na tem, da je oropala svoje ilustratorje njihovega avtorstva in si ga popolnoma prilastila. Nedvomno je to zelo paradoksalno, če upoštevamo dejstvo, da je Disney eden najbolj krutih borcev za lastne avtorske pravice.



Komentarji
komentiraj >>