Ponedeljek, 30. 7. 2007
miha
Po dolgih sedmih letih ustvarjalne suše chikaških Smashing Pumpkins, ki jo je vodja in frontman zasedbe Billy Corgan preganjal s kratkotrajnim all stars projektom Zwan ter čudaško samostojno ploščo The Future Embrace, se je pred letom dni zasedba zopet formirala in se dvignila iz pozabe, ki tako hitro doleti tovrstne medijsko izpostavljene bande. Nekdanja člana Billy Corgan in dvakrat odpuščeni bobnar Jimmy Chamberlain sta združila moči ter vstopila v studio brez nekdanjih kolegov kitarista Jamesa Ihe in basistke D'Arcy Wretzky. Slednja sta namreč kategorično odklonila sodelovanje, zato sta ju zamenjala Ginger Reyes in Jeff Schroeder. (v celoti!)
* Po dolgih sedmih letih ustvarjalne suše čikaških Smashing Pumpkins, ki jo je vodja in frontman zasedbe Billy Corgan preganjal s kratkotrajnim all stars projektom Zwan ter čudaško samostojno ploščo The Future Embrace, se je pred letom dni zasedba zopet formirala in dvignila iz pozabe, ki tako hitro doleti tovrstne medijsko izpostavljene bande. Nekdanja člana Billy Corgan in dvakrat odpuščeni bobnar Jimmy Chamberlain sta združila moči ter vstopila v studio brez nekdanjih kolegov, kitarista Jamesa Ihe in basistke D'Arcy Wretzky. Slednja sta namreč kategorično odklonila sodelovanje, zato sta ju zamenjala Ginger Reyes in Jeff Schroeder.
Smashing Pumpkins so svoje glasbeno potovanje začeli leta 1988 na pobudo darkersko navdahnjenega Billyja Corgana ter temu primerno tudi zastavili svojo prvotno glasbo, okarakterizirano kot nekakšen gothic rock. Kmalu se je nedefiniranost izraza benda prevesila v prepoznavno mineštro, napolnjeno z darkersko melanholijo, elementarnim metalom in alternativnim rockom. Pot benda do uspeha je bila nato precej filmsko stereotipna, mainsteramovsko priljubljenost lahko pripišemo popolnemu ujetju duha tedanjega časa. Leta 1990 sta luč sveta ugledala dva singla, leto kasneje podpišejo za Croline Records, čemur sledi prvenec Gish.
Prva plošča je zgolj opozorila na to odklonsko zasedbo, vendar je velika komercialna vzpodbuda prišla ob priključitvi založniške hiše veliki Virgin Records, ko so glasbeni skavti zaslutili, da jim zlata kokoš sedi praktično na domačem pragu. Smashing Pumpkins so odrinili na turnejo z bandi kot so Red Hot Chili Peppers, Guns'n Roses in Jane's Addiction. Ob tem so se začeli kazati tudi mnogi problemi znotraj zasedbe, od zlorabe trdih drog, depresivnih stanj do nerešenih medsebojnih odnosov. Kljub vsem neprilikam, sta v naslednjih letih luč sveta ugledala albuma Siamese Dreams ter dvojni Mellon Collie and the Infinite Sadness. Izdaji sta prinesli neizmerno priljubljenost na eni strani ter brezkompromisno negativno kritiko iz strani strokovne javnosti, ki je kvartet označila za popolnoma nerelevanten.
Po incidentu s predoziranjem heroina, zaradi česar je preminil za turnejo najeti klaviaturist Jonathan Melvoin, je bil bobnar Chamberlain odpuščen, zasedba pa je prekinila svojo rockersko izrazno linijo in se usmerila v rahlo glasbeno eksperimentiranje in vključevanje elektronskih elementov ter se tako morda celo zavestno odrekla nekdanjemu super-zvezdniškemu statusu.
Šesta studijska plošča Zeitgeist nedvomno ni začela na točki, kjer je zasedba na prelomu tisočletja ostala. Ponovno, kot že ničkolikokrat v novejši glasbeni zgodovini, je ustvarjalna pot pripeljala skupino do delnega povratka k svojim koreninam. Celostna zvočna slika se tako navezuje na prodajno najuspešnejši epizodi njihove kariere, uporablja podobna analogna, kitarsko rockerska orodja ter značilno nihajočo ponudbo izjemno raznolikih komadov. Tako se ob malce posodobljenem, a izjemno prepoznavnem zvoku in slogu zopet kristalizirajo ostre distorzirane kitare v povsem metalski maniri, dekorirane z melanholičnim in osladnim Corganovim vokalom, oplemenitene s simfonično podlago klaviatur.
Zeitgeist morda prinaša večjo koncentracijo hitrejših ritmov in manj baladnih odisejad, vendar so tudi hitrejše kompozicije ustvarjene v izjemno tekoči, melodični in široko poslušljivi maniri. Rehabilitirani bobnar Chamberlain izkazuje odlično formo in potrjuje svoj manjko v bandu po svojem prisilnem odhodu, saj ponovno ustvarja odlično podlago za glasbeno nadgradnjo celotne zasedbe, iz katere z različnimi mojstrskimi vragolijami izstopi le občasno. Dvanajst komadov najnovejše plošče variira med metalsko navdahnjenimi kompozicijami z zanimivo nepravilno ritmiko in močnimi kitarami, kjer do izraza pride predvsem melodična svoboda druge kitare, grungersko zmernostjo, obogateno z večglasnim petjem, ter simfonično začinjenimi baladami, ki ne nosijo več nujno potenciala radijskih hitov, ampak zgolj konceptualno dopolnjujejo tematiko celotne plošče.
Sporočilno so tudi Smashing Pumpkins stopili v dolgo vrsto glasbenikov in umetnikov, ki se kritično opredeljujejo do politike lastne domovine. Billy Corgan opozarja na zablode trenutne in prejšnjih vlad, ki so pripeljale do sedanjega krutega družbenega sistema, socialnih razlik in posledično izpraznjenosti posameznika. Prav tako se dotika širokih posledic, ki jih Združene države povzročajo celotnemu svetu z vsiljenimi vojnami in ignorantsko politiko do okoljskih vprašanj. Prav slednje simbolizira tudi naslovnica, ki prikazuje z rdečimi žarki obsijan kip svobode, potopljen do polovice svoje višine kot apokaliptična napoved vedno bližjih velikih klimatskih sprememb.
Če so Smashing Pumpkins na račun svoje drugačnosti, pomehkužene glasbe in infantilnega ekstravagantnega izgleda v devetdesetih osvojili svet popularne glasbe, je dandanes ponovitev tega praktično nemogoča, zato se Corgan in druščina opirajo na staro slavo in nostalgičnost. Kljub temu je plošča Zeitgeist povsem kakovosten izdelek, napolnjen z nekaterimi novimi poudarki in ne le z reciklažo svojega najuspešnejšega obdobja, vendar ustvarjen dokaj na prvo žogo všečnosti, ki po nekajkratnem poslušanju mnogokrat zbledi.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>