Britanski cineast Stephen Fears nas v družbi gospe Henderson popelje v vojni London. Z značilnim angleškim humorjem v filmskem jeziku pripoveduje zgodbo o razvpitem gledališču Windmill, kjer brutalno vojno sliko zamenjajo podobe golih deklet, hrup bombnih napadov preglasi živahno petje in vsakodnevne tegobe zasenčijo slikovite predstave.

Čeprav je bila zgodovina slovitega gledališča iz Soha večkrat izhodišče hollywoodskih ekranizacij, je v aktualni filmski stvaritvi predstavljena s sveže perspektive, skozi oči naslovne junakinje, gospe Henderson. Ostareli predstavnici višjega meščanskega sloja se z moževo izgubo povišata finančno stanje in prosti čas. V iskanju primernega hobija izloči zbiranje diamantov in igranje bridgea ter se odloči za vstop v zabavljaško kariero z nakupom propadajočega gledališča.

S programsko zasnovo gledališke ponudbe gospa Henderson z umetniškim vodjem Van Dammom izzove konservativno aristokratsko javnost, ki ima v rokah usodo gledališke institucije. Direktorica v boju s konkurenco predlaga sporno uvedbo ženske golote, ki bi povišala obisk in hkrati mladim vojakom omogočila soočenje z estetiko ženskega telesa, tabuiziranega objekta takratne družbe.

Film prikaže puritanske razmere v takratni Angliji skozi optiko pronicljive ironije. Golota je, zahvaljujoč vplivu in retoričnim sposobnostim direktorice, odobrena, vendar pod striktnimi pogoji. Gola dekleta morajo biti povsem statična, saj se tako približajo razgaljenim ženskim figuram, ki se skozi zgodovino legitimno pojavljajo na umetninah velikih slikarskih mojstrov.

Poleg formalnega soočanja z goloto se zgodba ustavi tudi pri sramežljivih nastopajočih dekletih in nič bolj suverenih moških obiskovalcih gledališča. Pokuka za gledališki zastor in s kamero zdrsne v intimo nastopajočih deklet, ki se z ugasnitvijo odrskih luči iz pevskih div transformirajo v preprosta dekleta z neobhodnimi težavami. Čeprav film prepletajo emocionalni momenti, ki zaobjemajo prve ljubezni, soočanja s smrtjo in težavnimi medosebnimi relacijami, ostaja ta filmska linija šibka in slabo razvita.

Filmska pripoved uspešnejše tematizira odnos med direktorskim tandemom gospe Henderson in Viviana Van Damma. Njuno poslovno-prijateljsko vez konstantno stresajo intenzivna čustva. Poslovno sodelovanje etiketirajo stalni konflikti, ki jih potencira ljubosumje na eni strani, strast različnih dimenzij na drugi, hkrati pa jih uspešno radirata razvijajoče se prijateljstvo in deljenje skupne gledališke vizije. Ostrim direktoričinim pripombam pogumno kljubujejo Van Dammovi pogoji sodelovanja in pretkani obrambni mehanizmi, ki se z verbalnih obračunavanj obrnejo k fizičnim rešitvam.

Osrednjo zgodbo o naslovnem liku zasenči odrski blišč. Žanrska identiteta filma se neprestano sprehaja po mejah muzikala. Čeprav ostajajo dialogi govorjeni, kombinacija plesa in glasbe vseskozi prežema dogajanje in se iz zvočno-vizualne kulise prebija v središče.

Zabavljaško tlačenje problemov ostaja uveljavljena metoda soočanja s težavami tako na osebni ravni kot na polju širše družbeno-politične problematike, hkrati pa je pogost mehanizem šov biznisa in sočasno njegova snov. Film Gospa Henderson predstavlja tako ne izumlja revolucionarnega patenta, a se oklepa že začrtanih trendov, ki sta jih v filmski industriji med drugim ukoreninila tudi tematsko podobna Kabaret iz sedemdesetih in kasnejša hollywoodska mega-uspešnica Moulin Rouge.

Da se bo tudi Gospa Henderson zapisala na seznam kinematografskih uspešnic, priča izbrana filmska ekipa. V režiserski stol se je rutinirano zleknil Stephen Fears, avtor eklektičnega filmskega opusa. Ta vključuje številne art projekte z vizualizacijo Kureishijevih romanov in nepozabnimi Umazanimi lepimi stvarmi ter povsem komercialne izdelke, kot je njegov zadnji film Kraljica. Izurjenemu mahanju režiserske taktirke v Fearsovih rokah je sledila igralska ekipa, v kateri ob Bobu Hoskinsu izstopa predvsem Judi Dench. S pristno aristokratsko držo in ironičnim nasmeškom britanska gledališka in filmska zvezda prepričljivo materializira ključne lastnosti osrednje junakinje, pretkane lastnice teatra Windmill.

Gospa Henderson predstavlja z nekompleksnim scenarijem ne konkurira režiserjevim predhodnim izdelkom, vendar ustvarja idealen profil za pozitivne odzive publike in komisij za zveneče filmske nagrade. S slikanjem romantične zgodbe na platno, polno družbenih razpok, z barvami, zmešanimi na slogovno pestri paleti drame, komedije in muzikala. Kljub premišljenem komercialnem pristopu pa se v sicer povprečni filmski stvaritvi zaiskrijo svetli momenti, ki v mrežo tržnih elementov vpletajo izrisane karakterje, izčiščeno fotografijo in nekonvencionalno tematizacijo golote na simpatičen fullmontyjevski način.

Ob golih prsih je skupaj z britanskimi vojaki zardevala Pina S.