Torek, 31. 7. 2007
goran
Pariška pop-elektronska (house) glasba je svoje vrhunce doživljala konec devetdesetih, ko je tamkajšnja značilna klubska estetika, skozi Daft Punkovo in Cassiusovo prebiranje disca, funka, electra, housa in še česa, z velikimi koraki vstopila v mainstreamovsko (mtv) areno. Razmeroma kmalu se je nato ponovno umaknila v podtalje oziroma pari
Nekatera pravila očitno le veljajo tudi v glasbi. Kljub temu, da se večinski del glasbene industrije zadnja leta postavlja na glavo in modruje o tem, kako prepričati potrošnike v to, da bi ponovno pokupili več albumov, pa se vsake toliko pojavi bend, ki vsa ta razmišljanja o vzrokih za krizo postavi na glavo. Ti bendi namreč dokazujejo, da potrošniki morda le niso tako naivni kot bi si želeli nekateri šefi in da je verjetno zelo pomemben razlog za upad prodaje, tudi vse bolj banalna ponudba popularne glasbe. V to sta nas denimo pred dvema letoma prepričala Gnarles Barkley in nas ponovno prepričuje dvojec Justice. Slednja sta namreč še pred izidom svojega prvenca zabeležila več kot dva in pol miljona downloadov iz njune MySpaceove strani, izid singla ‘D.a.n.c.e.’ ter pozneje tudi albuma, pa ju je iz relativne anonimnosti že povzdignil v najbolj vroč bend letošnjega poletja. Najprej sta obnorela Francoze, pozneje še preostali del Evrope, ko so jima album ‘Croix’ založili onstran Atlanitka, pa sta takorekoč postala svetovna uspešnica.
Precej podobno pot je pred desetimi leti prepotoval album ‘Homework’ dvojca Daft Punk, ki je v klubski plesni glasbi takrat povzročil pravo revolucijo in je v naslednjih dveh letih, skupaj s še nekaterimi zasedbami (denimo Cassius), pariško house glasbo popeljal v mainstream. Podobnost med Daft Punk in Justice pa se s tem še ne konča, saj sta si dvojca močno podobna tudi po glasbenem izrazu samem. Ob tem se seveda postavi vprašanje, ali sta bodisi Daft Punk pred desetimi leti naredila album, ki je povsem aktualen še danes, ali pa se Justice in poleg njiju tudi celotna pariška house produkcija, še vedno držijo preverjenih vzorcev. Odgovor lahko najdemo nekje vmes. Daft Punk sta na novo postavila temelje na katerih so v naslednjem desetletju pariško klubsko estetiko postavljali producenti tipa Cassius, Guillaume Berroyer, Mr. Oizo, Dimitri from Paris in nenazdanje tudi Jackson Fourgeaud (izg; džekson furžod) alias Jackson and his Computer band, ki je z albumom ‘Smash’, pred dvema letoma napovedal to novo obdobje nekoliko posodobljene različice house glasbe, ki se jo s svojim prvencem sedaj lotevata tudi Justice.
Dvojec tvorita Gaspard Auge (izg; gaspar auž) ter Xavier de Rosnay (izg; savier de rosnai), sicer grafična dizajnerja, po uspehu singla ‘Waters of Nazareth’ (ki ga mimogrede najdete tudi na albumu) pa izključno glasbena producenta in dj-a. Njun prvi singel ‘Never Be Alone’, za katerega sta uporabila vokalne semple indie rockerjev Simian, luč dneva ugleda v letu 2004, pred tem in pozneje, pa sta objavila tudi nekaj remiksov, med drugimi na primer za zasedbo N.E.R.D., pa Britney Spears, Fatboy Slima, Justina Timberlakea, zasedbo Franz Ferdinand in tudi svoje vzornike Daft Punk. Zgovoren podatek o njuni letošnji popularnosti so tudi nastopi po številnih festivalih širom sveta, med katerimi so se znašli ameriška Coachella, japonski Fuji rock festival, Danski Roskilde ter številni drugi. Bržkone imajo precej zaslug za popularnost dvojca Justice tudi njuni všečni videospoti od katerih je bil eden v lanskem letu nagrajen z nagrado MTV (čeprav je temu nasprotoval Kanye West, ki si je po svojem mnenju pač to nagrado zaslužil sam), še bolj pa Auge in de Rosnay fene navdušujeta s klubskimi nastopi, na katerih je v ospredju nekakšna space rockovska estetika, ki jo vpenjata tudi v svojo glasbo.
Novi nenaslovljeni, s križem ozaljšani album, poslušalcu po prvem poslušanju pusti nekoliko grenak priokus. Singli, ki so izšli pred albumom so namreč napovedovali precej drugačen izdelek, še posebej skladba ‘D.a.n.c.e.’, ki je eden najboljših primerkov plesne pop glasbe v zadnjem času. Kot se izkaže, je to tudi edina tovrstna skladba na albumu, saj se Justice pri ostalih komadih skoraj v celoti obrneta v izraz, ki je nekakašna kombinacija Daft Punk, Mr. Oiza ter Jacksona Fourgeauda. Samo po sebi s tem seveda ni nič narobe, saj ta mešanica ustvari zelo všečno glasbo, ki se bržkone odlično znajde v klubskem prostoru, za poslušanje v domačem naslanjaču pa ji zmanjka nekoliko več raznovrstnosti. Tako opevana eklektičnost albuma, se namreč kaže predvsem v kombiniranju različnih praks znotraj skladb samih in ne v smislu – drug komad, drug izraz, kar torej pripelje do tega, da proti koncu albuma nekoliko pade koncentracija. Če pa si skladbe zavrtimo posamično, te z izjemo enega ali dveh naslovov delujejo odlično. Temačen elektro postavljen na house ritmih, se spogleduje z nafankiranimi basovskimi linijami in disko glasbo sedemdesetih, v nekaj skladbah pa je očiten tudi vpliv pop glasbe iz osemdesetih. To velja predvsem za skladbo ‘D.a.n.c.e.’ v kateri lahko preberemo vpliv kralja popa Michaela Jacksona, ki ga Auge in De Rosnay zelo cenita. Odličnost te skladbe se kaže tudi v tem, da se kljub nenehnemu predvajanju po številnih medijih še vedno ne sliši izrabljeno, kot se to sicer rado zgodi s sodobnimi pop skladbami. Gledano kot celota, prvenec dvojca Justice nudi glasbo, ki se nedvomno odlično znajde bodisi v klubskem prostoru ali domači zabavi, za bolj aktivno poslušanje pa ponuja obilico skladb, ki bodo popestrile marsikatero mešano playlisto.
Album ‘Croix’ je vsekakor eden boljših (če ne kar najboljši) album iz kroga pariških klubskih ustvarjalcev v zadnjih letih, ki spomne na to, zakaj ta milje ves čas sodi v vrh plesne ponudbe. Auge in De Rosnay pravita, da je album verjetno nastal kot reakcija na minimalistično glasbo, ki zadnja leta vse bolj kroji klubsko dogajanje, vendar da ni njun namen ljudem razlagati kaj je dobra in kaj je slaba glasba. Tega pa jima niti ni treba, saj njuna glasba govori sama zase.
Pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>