ALI SI LAHKO DANES SKUPAJ ZAMISLIMO SOCIALNO ENAKOST, EKOLOGIJO, DRUŽBO IN URBANIZEM

Pred stotimi leti je v mestih živelo le 10 odstotkov planetne populacije. Zdaj jih živi že več kot 50. Po podatkih Združenih narodov naj bi število mestnih prebivalcev do leta 2050 vključevalo tri četrtine splošne populacije. To pa še ne pomeni, da bomo dobili več malih prikupnih mest z obilo zelenega odprtega prostora, kot je to na primer Ljubljana. Trenutno obstaja več kot 20 velemestnih regij z več kot desetimi milijoni prebivalcev in več kot 450 mestnih regij, ki premorejo čez milijon ljudi. To znaša prek milijarde posameznikov na relativno majhnem področju. In prav število slednjih bo še naraslo ob prihodu novih someščanov.

ALI SI LAHKO DANES SKUPAJ ZAMISLIMO SOCIALNO ENAKOST, EKOLOGIJO, DRUŽBO IN URBANIZEM

Pred stotimi leti je v mestih živelo le 10 odstotkov planetne populacije. Zdaj jih živi že več kot 50. Po podatkih Združenih narodov naj bi število mestnih prebivalcev do leta 2050 vključevalo tri četrtine splošne populacije. To pa še ne pomeni, da bomo dobili več malih prikupnih mest z obilo zelenega odprtega prostora, kot je to na primer Ljubljana. Trenutno obstaja več kot 20 velemestnih regij z več kot desetimi milijoni prebivalcev in več kot 450 mestnih regij, ki premorejo čez milijon ljudi. To znaša prek milijarde posameznikov na relativno majhnem področju. In prav število slednjih bo še naraslo ob prihodu novih someščanov.

London te dni preverja strategije svojih bratov in sester – globalnih mest: kako se spoprijeti z novimi družbenimi, ekološkimi in urbanističnimi zahtevami, ki jih s seboj prinaša neustavljivi val naraščanja prebivalstva in spreminjanja njegove dosedanje kulturne in socialne strukture.

V Turbin Hallu, prostorni pritlični dvorani in nekdanji strojarnici prenovljene industrijske tovarne – danes galerije Tate modern - je pod drobnogled postavljeno deset velemest z vseh kontinentov. Cairo, Istanbul, Johannesburg, London, Los Angeles, Mexico City, Mumbai, Sao Paulo, Shanghai in Tokio. Mesta so predstavljena po kategorijah velikosti, hitrosti naraščanja, obliki, gostoti naseljenosti in strukturnih različnostih prebivalstva.

Bogat spremni tekst, makete, satelitski posnetki, številni grafi in statistični podatki včasih prinašajo prav neverjetna odkritja. Recimo, ali veste, da ena izmed izpostavljenih imigrantskih skupin v Londonu prihaja s področja ex-Jugoslavije, in sicer – 25.000 Makedoncev! Ali, da se indijski Mumbai vsako uro poveča za 42 prebivalcev, torej, za skoraj 16 ljudi v času tega prispevka. In da 90 odstotkov omenjenih Mumbajčanov neuradno dela “na črno”, polovica pa jih živi na robu popolne revščine v slumih – nelegalnih samozgrajenih naselij, brez kakršnekoli infrastrukture.

S prikazovanjem problematičnih podatkov, kot so omenjene razmere v Mumbaiu, strokovni del razstave odkriva željo po obuditvi javne zavesti, zahtevo po javnem pogovoru, družbeni in urbanistični kritiki. Poleg stroke na razstavi sodelujejo tudi umetniki, ki prihajajo iz preučevanih mest, oziroma so na kakršenkoli način povezani z njimi. Njihove fotografije, dokumentarci, video projekti – intimni portreti mesta - nastopijo kot roka, ki nemo potrjuje in dodatno odstira zaveso pred problemi, ki jih je izrazila stroka.

Že pri umetnikih je razvidna razlika med prvim in tretjim svetom. London, recimo, ima najbolj izraženo ekološko zavest in skupaj s Tokijem razmišlja o tem, kako odpreti več zelenih in odprtih javnih prostorov. Nils Norman je tako predstavil avtentično avtobusno postajo z nekaterimi malimi dodatki, ki opozarjajo na možno klimatsko prihodnost. Na vrhu postaje rastejo kaktusi, namesto reklamnih panojev pa so izobešena navodila za primer poplave. Precej ironično, glede na to, da so prav rečni izlivi letošnje poletje največji problem, ki mori Anglijo.

Mumbai, Cairo in Johannesburg so po drugi strani daleč od tega, da bi jim luksuz, kot so mestni parki, bil na prednostni listi. Predvsem se borijo s pomanjkanjem prostora, elementarnimi bivanjskimi pogoji in ostro socialno neenakostjo, ki je izražena v ločenosti urbanih naselij bogatih oziroma revnih skupnosti.

Dokumentarec Paromite Vohre o indijskih slumih, v katerih je največji problem pomanjkanje sanitarij, prinaša zahodnjakom neprebavljive podobe. Mati umiva novorojenčka na prometni ulici z vodo iz javnega wc-ja; otroci, ki ne morejo dočakati dolgih vrst v mestnem stranišču, se olajšujejo pred hišnimi vrati. Kendell Geers, umetnik iz Johannesburga je predstavil serijo fotografij z motivom mestnih vrat. Na vhodih v družinska dvorišča nas presenetijo električne ograje, napisi “Armed Reaction” in narisane pištole. Umetnikovo mesto izraža paničen strah pred prebivalci iz getoiziranih naselij.

In če nekomu slučajno ni jasno, kam meri razstava Global cities, so na velikih panojih razobešena štiri velika vprašanja. Se mesta lahko izboljšajo s pomočjo oblikovanja? Ali oblika mest vpliva na prihodnost našega planeta? Kako mesta lahko namestijo bilijone novih urbanih prebivalcev? Ali mesta lahko podpirajo socialno pravičnost in večjo družbeno enakopravnost?

Mogoče si bo obiskovalec po ogledu razstave vzel čas za premislek o slednjih problemih. Mogoče ga bo zanimalo, ali je družba v enem najbolj urejenih, prosperitetnih in zelenih globalnih mest res že pripravljena za razmislek, ne samo o svoji, temveč tudi o globalni prihodnosti. Lahko, da se bo takšen obiskovalec napotil na majhen sprehod in bo na izhodu iz galerije opazil njeno knjigarno. Tam bo med obilo literature zagledal serijo knjižic, ki se navezujejo na razstavo in posebej predstavljajo prikazana globalna mesta. Med fotografijami, ki so razdeljene na poglavja kot so “hoteli”, “šoping”, “šport” in “pobegi v naravo” bo našel luksuzne prostore in bleščeče izdelke notranjega dizajna - bogastvo. Brez slumov, brez revščine.

Po globalnih mestih se je sprehajala Iva Kosmos.