Praznina in tišina, ki ima navadno naseliti prizorišča po koncu masovnih festivalov, je na sotočju tudi letos svojevrstno izostala. To pa ne pomeni, da je nastopila nova masovka ali žanrsko uravnovešena godba. Kreativni tabor Sajeta, ki se je odvijal od 28. julija pa do 4. avgusta, ima za sabo že sedem edicij, neuradno pa se je letos zgodila devetič. Do sedaj je ostala zvesta svoji začetni ideji in zasnovi, katere so naredile ta festival za edinega svoje vrste. Pravzaprav Sajeta ni festival, temveč tabor, kar pomeni, da ohranja neko posebnost, predvsem pa, da nima ekspanzionističnih teženj, ki so mnogokrat simptom izroditve raznih festivalov.

Praznina in tišina, ki ima navadno naseliti prizorišča po koncu masovnih festivalov, je na sotočju tudi letos svojevrstno izostala. To pa ne pomeni, da je nastopila nova masovka ali žanrsko uravnovešena godba. Kreativni tabor Sajeta, ki se je odvijal od 28. julija pa do 4. avgusta, ima za sabo že sedem edicij, neuradno pa se je letos zgodila devetič. Do sedaj je ostala zvesta svoji začetni ideji in zasnovi, katere so naredile ta festival za edinega svoje vrste. Pravzaprav Sajeta ni festival, temveč tabor, kar pomeni, da ohranja neko posebnost, predvsem pa, da nima ekspanzionističnih teženj, ki so mnogokrat simptom izroditve raznih festivalov.

Prej bi lahko rekli, da je Sajeta nekakšen ad hoc polis, mestna državica, ki ji zadostuje njen prostor, kjer lahko obnavlja, neguje in varuje svoje ustvarjalne potenciale. Sajeta je odprtje kreativnega prostora, ki je dostopen vsem tistim, ki se odločijo vanj spustiti. Kljub temu se v taboru vsako leto nabere nekje okoli 100 do 200 ljudi, kar daje dogodku nekako bolj intimen značaj, saj v nekaj aktivnih dneh, od dnevnih delavnic do jutranjih poplesavanj, srečaš in spoznaš skoraj vse obiskovalce festivala. Če pa je obiskovanje tabora postala večletna navada, imamo lahko iz te izkušnje prijatelje in znance, ki jih, če ne drugje, srečamo ravno enkrat na leto, na Sajeti. Ker je kvaliteta in ne kvantiteta geslo Sajete, ta še vedno ostaja na znamenitem »sotočju«. Izven tega se Sajeta ne more zabliskati.

Sajeta je kot simptom neločljivo povezana s specifikami manjših mest kot je Tolmin. Pomanjkanje programsko močnih in kvalitetnih klubov ter njihovih barskih podaljškov je vodilo entuziaste in alternativce k izumljanju novih oblik preživljanja prostega časa. Ob pomanjkanju klubskega druženja, disco odisejad in ko so še vandalski podvigi postali dolgočasni, se je, v kolikor je dopuščala klima, kolektivna energija pretvorila v rajanje in popivanje ob bregovih prekrasne reke Soče. Ker je tudi zgolj zadevanje in kopanje v reki postalo dolgočasno in ker je dolgčas pravzrok vsega, se je morda vse skupaj začelo z vztrajnim rezbarjenjem bližnjega naplavljenega hloda. Treba je vedeti, da imajo Tolminci puntarske prednike in če upoštevamo še njihovo pregovorno trmo, se zariše lok, ki je pripeljal od hipotetičnega hloda do nastanka kreativnega tabora Sajeta.

Mnogokrat se obiskovalci sprašujejo, kaj pomeni beseda Sajeta. Natančne definicije seveda ni, vendar obstaja ustno izročilo, ki pripoveduje, da je Sajeta bajeslovno bitje, ki se kot blisk pojavi in ravno tako izgine. Baje naj bi bila kosmata in zraven še krilata, vendar so to le domneve. Tisti redki, ki so jo uspeli videti, so jo ugledali v obliki kratkotrajnega bliska. Praviloma je ljudem prijazna, dokler je ti ne začnejo motiti ali jo kako drugače ne ujezijo. Tabor nosi pravo ime, saj je skozi leta dobil sorodne značilnosti tega bajeslovnega bitja, če ni že kar prikrito postal njegovo čaščenje. Kogar v ustvarjalnem zanosu v trenutku kot strela prešine in prebode odlična ideja, ta je morda ugledal Sajeto. Tabor Sajeta tako uhaja žanrski definiciji, v osnovi je neuravnovešen, saj predstavlja raziskovanje mejnih področji znanega, tako v izboru žive godbe kot skozi ustvarjalne potenciale vsakega izmed obiskovalcev.

Letos se je na Sajeti ponovno odvil program, ki je, napram prejšnjim letom, vzpostavil večje število odprtih, ustvarjalnih celic različnih profilov. Preizkusili ste se lahko v kar osmih različnih delavnicah, ki so jih vodili domači in tuji mentorji. Letos je festival ponovno obiskal Francesco Cusa, ki je formiral svoj instrumentalni kolektiv improvizirane godbe. Ponovno se je zgodila tudi filmska delavnica pod mentorstvom članov Kino kluba Novi Sad kot kiparska delavnica, kjer je učil vihteti dleto fotograf in kipar, stari znanec Sajete Dušan Gerlica. Brata Kutin, člana zasedbe Salamandra Salamandra, pa sta vzela pod okrilje najmlajše nadebudneže in jih učila izdelave glasbil in zvočil, s katerimi so se podali na prve pohode skozi nepredvidljive vode zvokovnega muziciranja.

Novosti letošnjih delavnic so bile vokalne eksperimentacije pod vodstvom Anne Nacher, lučkarska delavnica pod mentorstvom Boba Miloševića, ki je aktivno sodelovala ob vizualnem opremljanju koncertov ter delavnica Stefana Sniderja, ki je eksperimentirala s fuzijo zvoka in slike. Nabor številnih predavanj, ki so zajemala področja od scenaristike, političnega delovanja pa do predavanj na temo godbene improvizacije in samoniklosti kulturne politike, je ponovno odpiral stare neizrabljene tematike in popestril popoldansko vročino.

Ker je Sajeta že tradicija in ker je to najbolj tolminski festival, je zelo povezana s prostorom, kjer se odvija. Za razliko od ostalih masovnih dogodkov, ki so postali komercialne uspešnice, ne pušča za sabo razdejane krajine in kupov smeti. Sajeta je pravzaprav prvi dogodek, ki je začel serijo kasnejših festivalskih dogajanj ob sotočju Soče in Tolminke, kar pomeni, da Sajeta nikoli ne gostuje kot recimo reggae ali metal festivali, temveč je gostitelj, ki privablja in gosti svoje privržence. Čeprav je Sajeta najmanjši izmed festivalov, ki se dogajajo na »sotočju«, gre njenim tesnim privržencem in snovalcem zasluga, da ostaja »sotočje« navkljub vsem masovkam še naprej kraj, kjer je možno narediti – tako v vročini kot v hladu – prijeten sprehod, izklesati kakšen hlod, metati kamne v reko ali preprosto buljiti v smaragdno barvo reke Soče.

Za občestvo vseh spolov je na Sajeti teden užil in preživel Igor B.